Posts Tagged mops

Mopsika in mucka

En lep pozdrav od naju! :)

Izzie in Viki

1 Comment

Izi bizi

Carlino, pug, mops – mala smrčeča zverinica s preveliko kožo, ki zleze pod še tako ozko človeško kožo. Včasih so jih dvorne dame uporabljale, da so jim greli noge. Sem poskusila in res deluje! Mopsu je pa itak vseeno kje leži, samo da se te dotika. Čeprav ne vem, kako so občutljive dame potem spale, ko pa te zverine tako smrčijo. Danes ponoči sta mi dva tako smrčala pred vrati, da sem se odločala ali naj ju grem prestavit ali naj ju posnamem.

Z Izzie sva zunaj srečali starejšega strica, ki je seveda moral pobožati tako lepotico (sam se je tako izrazil). Ta mala pesika se očitno tudi sama zavedata, da je punca. Če lovi fante? Ne, to še ne, hvalabogu. Stara je ravno toliko, da bi jo veterinarji radi sterilizirali. Pa ji kar ne morem tega narediti. Se mi zdi, grozno, da ti odrežejo vse, kar te dela tisto kar si (glede spola). Pa pravi veterinar, da s tem zmanjšaš možnosti raka na maternici, mlečni žlezi,… A potem si naj tudi ženska vse to odreže, da slučajno ne bo zbolela? Ok, veterinar mi je na to tehno odgovoril – spolnost v življenju psa nima socialne vloge kot je to pri ljudeh. Še vedno pa mislim, da je velik del samice (ženske), da ima in skrbi za mladiče. Za to so (smo) narejene (no, so tudi take, ki raje 10 ur delajo kot menjavajo umazane plenice). Še sterilizirane psičke imajo lahko navidezne brejosti ali pa si izberejo pliškota, ki ga čuvajo in nosijo okoli kot da je mladiček. Hormoni in narava pač delajo svoje, ne glede na to kaj naredi okolica. V genih je zapisano, da mora enkrat skrbeti za mladičke in to ve tudi, če jih nikoli nima. 

Ne vem kaj bi meni dalo pravico, da bi Iziko za to prikrajšala, ne glede na to kaj pravijo veterinarji. Če bi sama imela velikega gospodarja, ki bi ga imela rada in bi mu spala v naročju, bi mu zaupala, da me nikoli ne bi odpeljal nekam, kjer bi odrezali stran polovico mene in me naredili za brezspolnika.

Je pa res, da kar naprej poslušam, kako kužki zbolevajo za rakom. Mislim, da za to pri psičkah niso krivi hormoni, te imajo že ves čas! Po moje je kriva hrana s katero jih hranimo – bogve kaj vse je v njej (če se že za ljudi prodajajo lepo zaviti strupi, kaj šele za živali!). Krive so onesnažene vode, krivi so sprehodi med katerimi ves čas mimo švigajo avti, izpušni plini so ravno v višini veselega gobčka, ki brezskrbno skače naokoli. Je pa tudi vprašanje kako je s temi križanji – današnje pasme so že tako daleč od prednikov in človek s križanji skrbno izbira gene, da je ja vsaka dlaka ravno prav dolga in ravno prav ukrivljena. Vprašanje, kaj se ob tem dogaja na nivoju genov. Zato pa so mešančki bolj trdoživi in ponavadi živijo dalj časa – ker genetsko niso tako spedenani in slabi geni redkeje pridejo skupaj.

Ampak Izi bizi je punca in to bo ostala. Pa male peseke bomo tud meli. 

In zakaj zdaj vse to? Izzie me je danes prav nasmejala. Malo ji je bilo dolgčas in je imela svoje posle v zaboju za star papir in potem še z vazo…

izzie

izzie in tulipanizzielej kaj sem našla v košu

1 Comment

Mops vs. laser

Epizoda 1: Dobri stari super mops je končno prišel na sled zlobni zlobni rdeči lučki. Hudobna zlobna zlobna rdeča lučka načrtuje prežarčenje najboljšega prijatelja dobrega starega mopsa v vesolje, kjer mu bodo nezemljani šteli dlake. Boj bo hud… Bo zmagal dobri stari super mops ali zlobna zlobna rdeča lučka? Kdo bo komu štel dlake? Se bo zlobni zlobni rdeči lučki uspelo skriti in ugrabiti plišastega prijatelja dobrega starega super mopsa? Bo dobremu staremu super mopsu uspelo pravočasno ustaviti premišljeni načrte zlobne zlobne rdeče lučke, ki sodeluje z nezemljani in rešiti plišatega prijatelja? 

YouTube Preview Image

Ne zamudite naslednje epizode Mops vs. laser, ko se bo razkrilo zakaj sta dobri stari super mops in zlobna zlobna rdeča lučka nazadnje obračunala s kamero in kje so našli kamermanov levi palec… Psssst… Kamerman je bil nezemljan! Več pa ne povemo!

2 Comments

Mopsika tu

Danes jaz nagajam…

Jazin moj piščanec.IzzieMalo utrujena...

 

 

 

 

 

 

Maja se pa uči. Hm, vsaj tako pravi…

 


4 Comments

Lepo blo

Za konec tedna sem dobila v varstvo oba mladoletna zdivjana mopsa, ki mi že četrti dan kravžlata živce. Niti mal miru in tišine! Ves čas je kaj – ali galopirata po parketu (super zvok), trgata kar pride pod zobe (zadnjič sta s police potegnila vrečo z briketi, jo razrgala in se nažrla briketov. Tamala je bla širša kot daljša in me sploh ni mogla pozdravit, ko sem prišla.), lulata na prostor za spat (on na njenega, ona na njegovega), lajata na dvigalo, trgata copate, suhe oljčne veje v visoki vazi so že brez listov, zvečer mečeta po tleh kost za glodanje (še en super zvok), zunaj se odločita, da ne bosta poslušala in se spravita jest kakšen ogromen drek (bogve ali je pasji ali človeški, tamala se spravi pa tudi na ptičje)… V glavnem super delovno okolje! Če ju zaprem narazen, pa tamala celo večnost joka in praska, potem ko prideta čez čas skupaj je pa vse še potencirano, ker se že taaaak dolgo nista vidla. Pa še Gizmo se začenja zavedat, da je on fant, ona pa punca… Komi čakam, da ga jutr predam in da midve letivaaaaa. Vsak zase sta pa taka super pesota… In pridna! 

Sklep: nikoli ne bom imela dveh psov.

Vprašanje: O bog, a je tako tudi, ko imaš več otrok??

Včeraj smo bili v Lj na orientalskem večeru. Kaj to punce delajo s trebuhi!! Res so bile dobre. Tja sem peljala cel avto moških. Ko sem gledala plesalke in njih, se mi je začelo svitati zakaj sem edina ženska v naši družbi (poleg Teje, ki smo jo prišli gledat plesat)… Sumim, da so fantje imeli še več od tega kot jaz… Nazaj grede smo šli na Trojane na krof in sok. :D

Danes me je pa Jan prepičal, da sva šla na jezero. Drsat! Groza me je bilo. Pa še mobitel sva oba pustila doma. In kaj bom naredila, če se led zlomi pod njim?? Jaz namreč že ne grem gor!

In sem šla! Pa še kako sva drsala! Jan je na skrivaj vzel še sestrine drsalke zame. Led je bil vsaj pol metra debel. Sonce je sijalo. Po nekaj močnih zamahih je postalo prav toplo. In ljudi! Koliko ljudi! Malih, velikih, starejših, najmlajših na sankah, bili so celo na tekaških smučeh, nekateri so noreli kar s čevlji. Okoli in okoli drevesa, svež zrak in brezmejni prostor, kamor si lahko oddrsal. Oba sva imela občutek neskončne svobode. Pod tabo metri in metri črne vode, nad tabo kilometri jasnega neba. Če bi takrat poletela, se mi ne bi zdelo nič čudno.

Doma pa čaj, prenosnik in diploma. In dva navdušena psa, ki sta si našla novo zanimivo igračko – ogromno letečo stvar, ki jo slišiš, vidiš pa samo občasno (muha!). Pa kaj – glavno, da imaš razlog za tekanje!

,

No Comments

Gizmo

Torej, nadaljevanje od prejšnjič.

Ko stopim v stanovanje, prižgem luč in ugotovim, da me nekaj majhnega in svetlega nepremično gleda. Gledam nazaj in rabim nekaj trenutkov, da dešifriram kaj gledam. Gledale so me velike prestrašene in žalostne očke. Mali, mičkeni mopsek! Gleda me in čaka kaj bo. Bil je tako majčken in tako žalostno in osamljeno je ždel med čevlji (moji so že spali in to je bila njegova prva noč pri nas). “Ja kdo si pa ti?” Verjetno je bilo to tudi v njegovi mali glavi. Pa ni bilo dolgo važno kdo je kdo. Naslednjih deset minut je bilo eno samo veselo cartanje in miganje z repkom.

Read the rest of this entry »

,

4 Comments

Ronč

Roni je naš 13 pa pol letni mops. Je taka mala posrečena zverinica. K nam je prišel, ko sem bila v četrtem razredu. Že ko sem bila zelo majhna sem si želela psa. Pa nič ni kazalo na to, da se bosta mojadva kaj omehčala.

Nekega dne sva z bratom sedela pred televizorjem. Bila sva sama doma. Gledala sva Srečo na vrvici. Potem pa zazvoni telefon. Neki glas je rekel samo: “Kužka mamo za vas. Pridte si po njega!” Nisem vedela kdo kliče in od kod kliče. Naenkrat me je vrglo do stropa in moj nasmeh je visel od enega ušesa do drugega. In čez kakšno uro sem že domov nesla malo svetlo kepico s črnim gobčkom.

Ronč, vrtni palček

Read the rest of this entry »

,

3 Comments