Anglija
Pa je za nami – dva dni potepanja po Londonu in en teden v malem Dartmouthu, ki leži ob izlivu reke Dart v Atlantski ocean na JZ Anglije. Lepo, naporno, zanimivo, drugačno. Ne bom razlagala… raje poglej fotke.
Blizu Dartmoutha je Greenway, posestvo kjer je živela Agatha Christie. Ogromno je! In tudi hiša je taka – breakfast room, after-breakfast room, dinning room, egiptian room, fax room, living room, beadroom, savna… skratka soba za vse kar se spomniš. In potem so se cel dan samo prekladali iz ene sobe v drugo. V zahvalo Agathini paranoični domišljiji delal verjetno ni nobeden.
Brez težav na letališčih pa očitno ne gre. Ne vem zakaj sem jim jaz vedno izgledala kot ta glavni terorist!
No, smo preživele vso teženje in skeniranje in šlatanje. Leta pa skoraj ne… Ob pristajanju doma je bilo slabo vreme in nas je precej treslo. In kot, da že to ni bilo dovolj, smo za kaki dve sekundi doživeli še prosti pad! Prepričane smo bile, da ne bomo žive prišle dol. Sama sem že razmišljala, kaj naj napišem v poslednji mesič v mojih poslednjih minutah življanja mojemu ljubemu, ki bo moral živeti brez mene… pa se nisem mogla odločiti ali mu bo zaradi mojih zadnjih dveh besed lažje ali se bo ravno zato odločil, da se nikoli ne bo poročil z drugo… No pa se mi nazadnje hvalabogu ni bilo treba odločiti! Na letalo me pa lep čas, če sploh še kdaj, ne spravi nihče!
Joj, Angleži so pa tako prijazni! Na vsakem koraku dobiš nasmejan pozdrav in če samo za drobcen trenutek daš vtis izgubljenega turista, imaš ob sebi takoj nekoga, ki te s tistim ušesuprijaznim naglasom vpraša, če potrebuješ pomoč. No, mogoče je na to kaj vplivalo tudi dejstvo, da smo bile tri punce (četrta je en večer pred odhodom odpovedala sodelovaje) z ruzaki težjimi od nas samih. Samskim puncam priporočam obisk angleškega podeželja!
V Dartmouthu je Naval Coledge (kamor je mimogrede hodil tudi princ William) in se po mestu sprehaja cel kup postavnih mornarjev v uniformah (malo je manjkalo pa bi domov prišli samo dve popotnici
).
Nobenih klišejskih pogovorov o vremenu in nobenega dežja ni bilo vseh 9 dni. Nas pa poznajo po Evroviziji in Polesovi minutki tišine (se kar smejati začnejo, ko poveš, da si iz Slovenije! Pa še popust smo zaradi tega dobile na eni stojnici). Nekdo je celo izjavil, da smo Slovenci zelo inteligentna rasa.
Je bilo lepo, domov je bilo pa še lepše priti. Kliš
ejsko, ampak čisto res.
Daleč daleč
Posted by Maja in V drugem svetu on May 27th, 2009
Štiri punce gremo jutri z ruzaki v Anglijo. Brez pretiranih načrtov, z vozniškim dovoljenjem za tujino. Kar tako, za konec faksa. Najprej dva dni Londona, potem en teden podeželja v malem angleškem cottageu. Ob morju. Upam, da bo imelo letalo vse vijake na svojem mestu. In da mi bodo ponoči zrasle mišice za vse tri ruzake.
Tale pesmica je pa zate pandica… Verjemi, da si jo bom vsako uro zapela vsaj 60-krat…
Pa je sobota…
…in po sto letih sem se malo sprehajala po trgovinah in si privoščila nekaj malih stvaričic, ki nevidno posladkajo življenje… nekaj testerjev iz L’Occitanea, posladki za činčilkota, ki jih ima celo rad, skoraj enourni čvek s prijateljico med kruhom in sladkarijami, čokolada, ki je še nisem jedla, dobra jabolka v trgovini, hoja po stopnicah (dvainsedemdesetih:)), sprehod s psom, ko ti veter meče lase na vse možne strani neba in občutek, da sem lahko sama sebi dovolj…
Pesika spi na moji potovalki (da je v ponedeljek slučajno ne bi pozabila doma), Inči zadovoljno gloda posušen šipek, čaka me kosilce na vrhu hriba sredi narave, čaka me še en prijeten čvek z mojo malo sestrično, čakam en zanimiv mejl…
Kako paše en tak lahek, preprost, počasen sobotni dan.
Hey Jude
Verde que te quiero verde
Posted by Maja in V drugem svetu on April 1st, 2009
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Zeleni veter. Zelene veje.
Ladja na morju
in konj na planini.
S senco ob pasu
ona sanja na balkonu,
polti zelene, las zelenih,
z očmi od hladnega srebra.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Pod ciganskim mesecom
stvari jo motrijo
in ona jih ne more motriti.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Velike ledene zvezde
prihajajo s senčnato ribo,
ki odpira cesto zori.
Smokva tare veter
z luskinami svojih vej,
in gora, mačka tatica,
ježi svoje sršljive aloe.
Ali kdo bo prišel? In od kod?
Ona sedi na balkonu,
polti zelene, las zelenih,
sanjač o morju gorjupem.
Izi bizi
Carlino, pug, mops – mala smrčeča zverinica s preveliko kožo, ki zleze pod še tako ozko človeško kožo. Včasih so jih dvorne dame uporabljale, da so jim greli noge. Sem poskusila in res deluje! Mopsu je pa itak vseeno kje leži, samo da se te dotika. Čeprav ne vem, kako so občutljive dame potem spale, ko pa te zverine tako smrčijo. Danes ponoči sta mi dva tako smrčala pred vrati, da sem se odločala ali naj ju grem prestavit ali naj ju posnamem.
Z Izzie sva zunaj srečali starejšega strica, ki je seveda moral pobožati tako lepotico (sam se je tako izrazil). Ta mala pesika se očitno tudi sama zavedata, da je punca. Če lovi fante? Ne, to še ne, hvalabogu. Stara je ravno toliko, da bi jo veterinarji radi sterilizirali. Pa ji kar ne morem tega narediti. Se mi zdi, grozno, da ti odrežejo vse, kar te dela tisto kar si (glede spola). Pa pravi veterinar, da s tem zmanjšaš možnosti raka na maternici, mlečni žlezi,… A potem si naj tudi ženska vse to odreže, da slučajno ne bo zbolela? Ok, veterinar mi je na to tehno odgovoril – spolnost v življenju psa nima socialne vloge kot je to pri ljudeh. Še vedno pa mislim, da je velik del samice (ženske), da ima in skrbi za mladiče. Za to so (smo) narejene (no, so tudi take, ki raje 10 ur delajo kot menjavajo umazane plenice). Še sterilizirane psičke imajo lahko navidezne brejosti ali pa si izberejo pliškota, ki ga čuvajo in nosijo okoli kot da je mladiček. Hormoni in narava pač delajo svoje, ne glede na to kaj naredi okolica. V genih je zapisano, da mora enkrat skrbeti za mladičke in to ve tudi, če jih nikoli nima.
Ne vem kaj bi meni dalo pravico, da bi Iziko za to prikrajšala, ne glede na to kaj pravijo veterinarji. Če bi sama imela velikega gospodarja, ki bi ga imela rada in bi mu spala v naročju, bi mu zaupala, da me nikoli ne bi odpeljal nekam, kjer bi odrezali stran polovico mene in me naredili za brezspolnika.
Je pa res, da kar naprej poslušam, kako kužki zbolevajo za rakom. Mislim, da za to pri psičkah niso krivi hormoni, te imajo že ves čas! Po moje je kriva hrana s katero jih hranimo – bogve kaj vse je v njej (če se že za ljudi prodajajo lepo zaviti strupi, kaj šele za živali!). Krive so onesnažene vode, krivi so sprehodi med katerimi ves čas mimo švigajo avti, izpušni plini so ravno v višini veselega gobčka, ki brezskrbno skače naokoli. Je pa tudi vprašanje kako je s temi križanji – današnje pasme so že tako daleč od prednikov in človek s križanji skrbno izbira gene, da je ja vsaka dlaka ravno prav dolga in ravno prav ukrivljena. Vprašanje, kaj se ob tem dogaja na nivoju genov. Zato pa so mešančki bolj trdoživi in ponavadi živijo dalj časa – ker genetsko niso tako spedenani in slabi geni redkeje pridejo skupaj.
Ampak Izi bizi je punca in to bo ostala. Pa male peseke bomo tud meli.
In zakaj zdaj vse to? Izzie me je danes prav nasmejala. Malo ji je bilo dolgčas in je imela svoje posle v zaboju za star papir in potem še z vazo…

























Zadnji komentarji