Zraven pa še mala pesika, ki je zdaj z mano v Lj. Čez malo več kot en teden bo stara 3 mesece. In pravkar mi s kostjo za žvečenje trka po vratih! 

Ja in kuhala bom očitno spet več. Boni so se podražili! Za Vegedrom, so se podražili za 50%. Groza. In sem izračunala, da te kaki tortelini in pica na teden tudi ne ubijejo. Čeprav pica bo domača! Ravno zdajle sem dala testo vzhajat… 

In vsak dan telovadba. Reees! Danes bo že… drugi dan kar telovadim. Prav paše po vsem tem obteževanju riti na stolu (že cela dva dneva!). Saj bi hodila z Izzie na sprehod pa mala nima niti pravega kožuščka niti gramčka maščobe in se že po dveh minutah trese kot struna. Verjetno bi jo lahko oblekla… ampak sem vedno čudno gledala ljudi, ki so pse oblačili za ven. Ne vem… mislim, da bova raje ostali pri krajših sprehodih.

No, bom kasneje prilepila še fotko od Izike in pice. Seveda ne skupaj!

Mmmm, pica je ratala. No, tukaj sta obljubljeni slikici…

In kaj pomeni dan reformacije?

Na današnji dan leta 1517 je Martin Luter na vrata nemške cerkve Wittenbergu pribil svojih znamenitih 95 tez o tem kaj vse mora Cerkev po njegovem spremeniti. Luter je s tem pričel reformno gibanje, ki je povzročilo spremembe znotraj krščanstva. To je bil pričetek evangeličanske (luteranske) cerkve. Reforme so prispevale h kulturnemu, političnemu, socialnemu in še kakšnemu napredku v Evropi. Na slovenskem prostoru je bil v tem obdobju najbolj vidna osebnost Primož Trubar. V času reformacije in protestanitzma dobimo Slovenci prvo knjigo v slovenskem jeziku (Trubar, 1550 – Abecednik z malim katekizmom), prvi prevod Svetega pisma (Dalmatin, 1584) in prvo slovensko slovnico – Zimske urice (Bohorič, 1584 – bila je v latinščini, 403 leta pozneje jo je prevedel Toporišič). Danes je v Sloveniji okoli 25000 pripadnikov evangeličanske cerkve.

Takole na kratko. Kako paše tale jesenski sonček!

2. Nočem, da BO, hočem, da JE!

See the Pyramids along the Nile
Watch the sunrise from a tropic isle
Just remember darling all the while
You belong to me

See the market place in old algears
Send me photographs and souvenirs
Just remember when a dream appears
You belong to me

I’ll be so alone without you
Maybe you’ll be lonesome too
Fly the ocean in a silver plane
See the jungle when its wet with rain
Just remember till your home again
You belong to me

I’ll be so alone without you
Maybe you’ll be lonesome too
Fly the ocean in a silver plane
See the jungle when its wet with rain
Just remember till your home again
You belong to me.

(Jason Wade)

Slike še pridejo!

Zgornje nadstropje se je začelo v belem – baloni in baloni! In na njih “Just married” – a za slovenščino še niso slišali??

V glavnem, takoj, ko sva prišla po stopnicah gor, je v naju skočila nafrfotana ženska srednjih let. Najprej mi je v roke potisnila prospekt za neko kozmetiko. OK, vzamem in hočem naprej. Pa se je ženska odločila, da nama s svojim lepobesedičenjem malo polepša dan!

Naklada in naklada o tej kozmetiki. Kimam, zraven pa razmišljam o oblekah, ki so razstavljene pred nama. Ženska še kar ne neha. Zdaj me celo že drži za roko in je dobesedno nalepljena name, kot da me bo zdaj zdaj dvignila in odnesla s sabo v svoj salonček. Precej neprijeten občutek. Umikanje ni pomagalo. Upala sem, da bom s kimanjem uspešno prestala njeno besedičenje in potem pobegnila. Potem pa našpičim ušesa – razlaga mi o tem, da mi bo dala številko in da naj ji jaz dam svojo in da se bova slišali, ko bom našla nove kupce za to kozmetiko in da bom morala zdaj vsake tri tedne nekaj kupiti pri njih za vsaj 43 evrov – najbolje, da vse to ponudim prijateljicam. Kaj??! A zgledam kot ena nališpana manekenka, ki se s svojimi prijateljicami hihita o novi frizuri in razglablja o kremicah in pudrih?? Tu mi je postalo kar vroče in jasno sem ženski dala vedeti, da tega ne mislim početi in da naj zato svoje kataloge (medtem mi je v roke potisnila že dva, taka debela) prišpara za koga drugega. Pa me ženska ni spustila!

“Ja, pa vseeno… Pa si boste gotovo premislili… pa vaši sorodniki bojo ziher veseli… tule je moja številka… dajte mi vašo in se slišiva v soboto…” In potem je začela o neki mreži nakupovalcev in o tem kako moje prijateljice ne smejo klicati nje ampak mene…

Okeej, ženska a veš, da si že skrajno zoprna in vsiljiva?? In gluha očitno! Potem sem si hotela pot naprej izboriti z izgovorom, da če že, imamo rajši naravno kozmetiko… In mi takoj skoči v besedo in hiti odpirat katalog v mojih rokah… “Ja, imamo mi tudi nekaj naravnega… Tule nekje mora biti… nekje… vem, da je nekaj… Veste začenjamo s temi naravni produkti… Se tudi imenujejo Natur…”

Ej ženska, spusti mojo roko in ne limaj se na mene kot da si moja babica! Česa takega pa še ne, no! Prav nisem mogla stran!!! Sploh je šel ta pogovor samo enosmerno kar se tiče poslušanja (ok, na trenutke ni šel v nobeno smer – ko so mi na primer oči odplavale na lepe bele obleke v bližini). Nekajkrat sem proseče pogledala Jana, samo ni bil ravno supermenovsko razpoložen, tako da me ni dvignil v naročje in nisva odletela v z rožami posuto belino pred nama.

Hej, zdej mam pa dovolj. Moja prijaznost je bila porabljena že pet minut nazaj. Ženski sem potisnila tista prospekta v roko s katero se me je oklepala. NE, hvala! Tega ne bom počela in v bistvu me NE zanima! In še vedno me ni bila pripravljena spustiti – en katalog mi je potisnila nazaj v roke, češ naj ga imam in da si mogoče premislim – njena številka da je itak zapisana. Že je potegnila listek, da me za vsak slučaj zaplete v svoje mreže…

Ej Jan – črtaaaa!!!! Groza. Ženščura nama je požrla celo goro časa in za cel krožnik živcev! (Nazaj sva šla v največjem možnem loku mino nje.) In nekje naprej me iz gužve zopet potegne neka (prejšnji “prijazni babici” sumljivo podobna) ženska in začne nalagati o neki posodi. “Hvala, še nimava svojega gospodinjstva.” Hej, sumim, da nekateri ljudje obvladajo samo enosmerno slovenščino! Kot da me ni slišala, začne o tem, kaj vse pride v paketu s to posodo in da naj vzameva vse to na položnice in odpačujeva dalj časa. Pajade! Spet komaj pobegneva. Čarovnice na sejmu!

Za naprej sem izgubila pol veselja. Prav panika me je zagrabila, ko se mi je zdelo, da se mi bo kdo iz stojnice približal! Včasih je bilo dovolj ne hvala, me ne zanima in si šel mimo. Zdaj te pa prav fizično zagrabijo in zvlečejo k sebi. Samo čakala sem, da me bo v svoje mirno zavetje potegnil še stric z večnimi lučkami na stojnici in mi povedal kako nujno si jo moram na položnice naročiti že danes!

Sva pa srečala vsak svojo bivšo sošolko in obe sta nama povedali zgodbico o napadu ženske s kozmetiko. Uf, sem vesela, da mi nikoli ne bo treba ničesar prodajati (razen znanja! ).

Dobro blago se samo hvali! Če pa ni tako pa danes očitno najamejo coprnice, ki te, vljudnega in preveč prijaznega naivnega mimoidočega, s svojimi detektorji izsledijo v množici, te s ketnami privežejo nase, ti v ušesa zlivajo svoje lepe zgodbice in ti prijazno ponudijo da se malo zadolžiš, pri čemer imajo v ušesih čepe za plavanje in na obrazu sladek babičin nasmešek.

Ni čudno, da je internetna trgovina vedno bolj v razcvetu!

Punce se nikakor niso smilile same sebi in so vzele stvari v svoje roke. Zunaj je že bilo rezervno kolo, tudi avto jim je že uspelo dvigniti z dvigalko in so že odvijale vijake na počenem kolesu (sem se vprašala, če sama za vse to vem kje v avtu je!). Ampak, če to delaš prvič in to v ledenem dežju in vetru, je to lahko problem. S tretjo sva skušali ustaviti kakšen avto.

Prav žalostno je bilo tole. Vsi so kar vozili mimo. Nobeden zgleda ni pomislil, da štiri punce ne stojijo kar tako iz zabave tam zunaj ob dveh avtomobilih. Kaj pa, če bi bilo kaj hujšega narobe? Kaj, če bi nekdo ležal tam na tleh, kaj če bi se zgodila nesreča? Kaj je narobe z nami?? A ni to čisto osnovna stvar, da pomagaš, če vidiš, da te nekdo potrebuje? Sploh na cesti!

Seveda sta oni dve pri avtu še naprej poskušali odviti vijake, ki se niso dali. Potem pa, “pomagaj si in Bog ti bo pomagal”, pripelje mimo beli avto in začne zavirati. In notri sta dva moška! Brez odvečnih vprašanj eden pograbi rezervno kolo, drugi odvije starega in situacija je rešena. Punce, gremo na faks!

Vedno, ko vidim kakšno tako situacijo pomislim, kako bi bilo meni, če bi se znašla v tem. V bistvu jim nisem čisto nič mogla pomagati, pa so se mi vseeno zahvalile, da sem ustavila. Pomagajmo si ljudje! Tudi samo beseda in pripravljenost pomagati sta lahko vredni nekaj. Vsaj več kot to, da se delaš, da ne vidiš.

Se mi pa prav dobro zdi, da so se punce same lotile dela. Res je, da ženske nekaterih stvari ne moremo narediti brez moških (in obratno!). To pa še ne pomeni, da je treba obsedeti v blatu in čakati, da pride princ na belem konju (ali dobra vila, ki ti skuha kosilo, ko si po službi tako sestradan). Nikoli pa ni nečastno prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Nečastno je, če se ob tem obrneš stran.

Je bil kr fajni občutek. (če odmislim, da sem dve uri in pol stala v vrsti pred referatom, da sem lahko bila potem v treh minutah gotova)

In zdaj sem čisto take volje… “Pusti, naj te nosi voda…” Nobenih dolgih zapisov ne bo danes. Samo ena res dobra pesem.

(zadnjih 10 sekund spreglejte )

Zakaj ne bi vse tiste potencialne energije, ki se nabere, ko vas nekdo lepo prosi za sodelovanje v anketi in s pomočjo katere potem tako lepo zaloputnemo vrata, zakaj ne bi te energije raje spremenili v kakšen prijazen nasmeh in magari vljuden: “Raje ne bi sodeloval,” če se vam že res ne da? Sploh pa, a je tako težko izpolniti tistih nekaj vprašanj? Veliko podjetij plačuje študentu na anketo. Lahko se zgodi, da cel dan hodi naokoli in mu uspe najti samo enega prijaznega človeka, ki si lahko odtrga minutko. Zakaj ne bi bili namesto še enega treska z vrati raje tisti, ki prinesejo tistih nekaj evrov za anketo v en študentski žep? Mislim, da to ni tako težko. Kako lepše in lažje bi bilo življenje, če bi si bili pripravljeni pomagati…

(Še mimogrede: ima kdo kakšno teorijo zakaj v bloku živijo bolj vase zaprti in celo zateženi ljudje? V 12-nadstropni stolpnici s štirimi stanovanji na nadstropje skoraj nihče ne odpre vrat ali pa dobiš mrki pogled in zamah z roko, potem pa v dveh večstanovanjskih hišah dobiš polno prijaznih nasmehov in v hipu rešeno anketo?)

Prijaznost se vedno obrestuje. In nič nas ne stane. Tistemu, ki jo dobi pa lahko pomeni veliko. (Pa še darilce za v zahvalo za sodelovanje imajo anketarji pogosto sabo!)