Archive for category Splošno
Načrti, načrti
Konec počitnic, načrt približno narejen, tako da – juhej naprej! Kar se tiče diplome – danes sem spet začela in ne bom nehala, dokler ne končam. No, v mejah normalnega življenja poleg. In tiste 1 in 2/3 izpita prideta vmes.
Zraven pa še mala pesika, ki je zdaj z mano v Lj. Čez malo več kot en teden bo stara 3 mesece. In pravkar mi s kostjo za žvečenje trka po vratih!
Ja in kuhala bom očitno spet več. Boni so se podražili! Za Vegedrom, so se podražili za 50%. Groza. In sem izračunala, da te kaki tortelini in pica na teden tudi ne ubijejo. Čeprav pica bo domača! Ravno zdajle sem dala testo vzhajat…
In vsak dan telovadba. Reees! Danes bo že… drugi dan kar telovadim. Prav paše po vsem tem obteževanju riti na stolu (že cela dva dneva!). Saj bi hodila z Izzie na sprehod pa mala nima niti pravega kožuščka niti gramčka maščobe in se že po dveh minutah trese kot struna. Verjetno bi jo lahko oblekla… ampak sem vedno čudno gledala ljudi, ki so pse oblačili za ven. Ne vem… mislim, da bova raje ostali pri krajših sprehodih. 
No, bom kasneje prilepila še fotko od Izike in pice. Seveda ne skupaj! 
Mmmm, pica je ratala. No, tukaj sta obljubljeni slikici…
Nov post
Danes je lep dan. Sama sem se odločila tako.
Prazniki
Enkrat sem se že razpisala o tehle praznikih. Da se ne ponavljam – o Halloween.
In kaj pomeni dan reformacije?
Na današnji dan leta 1517 je Martin Luter na vrata nemške cerkve Wittenbergu pribil svojih znamenitih 95 tez o tem kaj vse mora Cerkev po njegovem spremeniti. Luter je s tem pričel reformno gibanje, ki je povzročilo spremembe znotraj krščanstva. To je bil pričetek evangeličanske (luteranske) cerkve. Reforme so prispevale h kulturnemu, političnemu, socialnemu in še kakšnemu napredku v Evropi. Na slovenskem prostoru je bil v tem obdobju najbolj vidna osebnost Primož Trubar. V času reformacije in protestanitzma dobimo Slovenci prvo knjigo v slovenskem jeziku (Trubar, 1550 – Abecednik z malim katekizmom), prvi prevod Svetega pisma (Dalmatin, 1584) in prvo slovensko slovnico – Zimske urice (Bohorič, 1584 – bila je v latinščini, 403 leta pozneje jo je prevedel Toporišič). Danes je v Sloveniji okoli 25000 pripadnikov evangeličanske cerkve.
Takole na kratko. Kako paše tale jesenski sonček!
Ugotovitvi
1. Na polju stoji veliko ptičje strašilo. S sedemletnico greva mimo in se čudiva jati ptic, ki zoba okoli njega. Pa pride mala do logične ugotovitve: “To je pa zato, ker so naredili nasmejano strašilo!”
2. Nočem, da BO, hočem, da JE!
Babies
Grem zadnjič po Ljubljani in mi naproti pride en ati z velikim vozičkom. V vozičku sta spala majcena dvojčka. Ati ju ponosno potiska pred seboj. Nosi pa majico z velikim kričečim napisom: “I make good babies!”
Sem se mu morala nasmejati.
Coprnice na sejmu
Včeraj sva bila z Janom na sejmu Flora in Poroka. Najprej naju je ustavil napis Društvo ljubiteljev kaktusov. Seveda sva se morala ustaviti in enega posvojiti! Sva dobila še popust in smo bili vsi veseli – prodajalec, midva in mali kaktus z velikimi trnji.
Slike še pridejo!
Zgornje nadstropje se je začelo v belem – baloni in baloni! In na njih “Just married” – a za slovenščino še niso slišali??
V glavnem, takoj, ko sva prišla po stopnicah gor, je v naju skočila nafrfotana ženska srednjih let. Najprej mi je v roke potisnila prospekt za neko kozmetiko. OK, vzamem in hočem naprej. Pa se je ženska odločila, da nama s svojim lepobesedičenjem malo polepša dan!
Pomagajmo si ljudje!
V ponedeljek se peljem v Ljubljano. Zunaj mraz in nekaj neprijetnega pada z oblakov. Ravno sem na delu kjer ni ničesar drugega kot cesta in gozd (pa avtocesta nekje nad glavo), ko ob cesti zagledam avto in eno punco, ki maha proti meni. Ustavim in jo vprašam kaj je narobe. Na tleh pri avtu zagledam še dve punci, ki se trudita zamenjati očitno počeno gumo. Na žalost so ustavile še eno levo roko za take stvari.
Punce se nikakor niso smilile same sebi in so vzele stvari v svoje roke. Zunaj je že bilo rezervno kolo, tudi avto jim je že uspelo dvigniti z dvigalko in so že odvijale vijake na počenem kolesu (sem se vprašala, če sama za vse to vem kje v avtu je!). Ampak, če to delaš prvič in to v ledenem dežju in vetru, je to lahko problem. S tretjo sva skušali ustaviti kakšen avto.
Prav žalostno je bilo tole. Vsi so kar vozili mimo. Nobeden zgleda ni pomislil, da štiri punce ne stojijo kar tako iz zabave tam zunaj ob dveh avtomobilih. Kaj pa, če bi bilo kaj hujšega narobe? Kaj, če bi nekdo ležal tam na tleh, kaj če bi se zgodila nesreča? Kaj je narobe z nami?? A ni to čisto osnovna stvar, da pomagaš, če vidiš, da te nekdo potrebuje? Sploh na cesti!
Seveda sta oni dve pri avtu še naprej poskušali odviti vijake, ki se niso dali. Potem pa, “pomagaj si in Bog ti bo pomagal”, pripelje mimo beli avto in začne zavirati. In notri sta dva moška! 
Brez odvečnih vprašanj eden pograbi rezervno kolo, drugi odvije starega in situacija je rešena. Punce, gremo na faks! 
Vedno, ko vidim kakšno tako situacijo pomislim, kako bi bilo meni, če bi se znašla v tem. V bistvu jim nisem čisto nič mogla pomagati, pa so se mi vseeno zahvalile, da sem ustavila. Pomagajmo si ljudje! Tudi samo beseda in pripravljenost pomagati sta lahko vredni nekaj. Vsaj več kot to, da se delaš, da ne vidiš.
Se mi pa prav dobro zdi, da so se punce same lotile dela. Res je, da ženske nekaterih stvari ne moremo narediti brez moških (in obratno!). To pa še ne pomeni, da je treba obsedeti v blatu in čakati, da pride princ na belem konju (ali dobra vila, ki ti skuha kosilo, ko si po službi tako sestradan). 
Nikoli pa ni nečastno prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Nečastno je, če se ob tem obrneš stran.
Naj te nosi voda…
Zadnji izpit je mimo in zdaj samo še lene počitnice… Kolikor jih še je ostalo. Sem zadnjič na vpisu dobila pet centimetrsko štampiljko v indeks: ABSOLVENT.
Je bil kr fajni občutek. 
(če odmislim, da sem dve uri in pol stala v vrsti pred referatom, da sem lahko bila potem v treh minutah gotova)
In zdaj sem čisto take volje… “Pusti, naj te nosi voda…” Nobenih dolgih zapisov ne bo danes. Samo ena res dobra pesem.
(zadnjih 10 sekund spreglejte )
Vam grejo na živce anketarji?
Veliko študentov hodi okoli in zvoni na vratih ali vas ustavlja na ulici in vas v kaj prepričuje. Preden zamahneto z roko, pomislite… Gotovo ste že vsaj petdeseti človek, ki mu je zaloputnil vrata pred nosom ali vsaj stopedeseti, ki mu vrat sploh ni odprl. Verjemite, da tole delo zaradi takih odzivov ni prav nič prijetno.
Zakaj ne bi vse tiste potencialne energije, ki se nabere, ko vas nekdo lepo prosi za sodelovanje v anketi in s pomočjo katere potem tako lepo zaloputnemo vrata, zakaj ne bi te energije raje spremenili v kakšen prijazen nasmeh in magari vljuden: “Raje ne bi sodeloval,” če se vam že res ne da? Sploh pa, a je tako težko izpolniti tistih nekaj vprašanj? Veliko podjetij plačuje študentu na anketo. Lahko se zgodi, da cel dan hodi naokoli in mu uspe najti samo enega prijaznega človeka, ki si lahko odtrga minutko. Zakaj ne bi bili namesto še enega treska z vrati raje tisti, ki prinesejo tistih nekaj evrov za anketo v en študentski žep? Mislim, da to ni tako težko. Kako lepše in lažje bi bilo življenje, če bi si bili pripravljeni pomagati…
(Še mimogrede: ima kdo kakšno teorijo zakaj v bloku živijo bolj vase zaprti in celo zateženi ljudje? V 12-nadstropni stolpnici s štirimi stanovanji na nadstropje skoraj nihče ne odpre vrat ali pa dobiš mrki pogled in zamah z roko, potem pa v dveh večstanovanjskih hišah dobiš polno prijaznih nasmehov in v hipu rešeno anketo?)
Prijaznost se vedno obrestuje. In nič nas ne stane. Tistemu, ki jo dobi pa lahko pomeni veliko. (Pa še darilce za v zahvalo za sodelovanje imajo anketarji pogosto sabo!)
-
-
You are currently browsing the archives for the Splošno category.
Zadnji komentarji