Ne zamudite naslednje epizode Mops vs. laser, ko se bo razkrilo zakaj sta dobri stari super mops in zlobna zlobna rdeča lučka nazadnje obračunala s kamero in kje so našli kamermanov levi palec… Psssst… Kamerman je bil nezemljan! Več pa ne povemo!

Maja se pa uči. Hm, vsaj tako pravi…

Ko stopim v stanovanje, prižgem luč in ugotovim, da me nekaj majhnega in svetlega nepremično gleda. Gledam nazaj in rabim nekaj trenutkov, da dešifriram kaj gledam. Gledale so me velike prestrašene in žalostne očke. Mali, mičkeni mopsek! Gleda me in čaka kaj bo. Bil je tako majčken in tako žalostno in osamljeno je ždel med čevlji (moji so že spali in to je bila njegova prva noč pri nas). “Ja kdo si pa ti?” Verjetno je bilo to tudi v njegovi mali glavi. Pa ni bilo dolgo važno kdo je kdo. Naslednjih deset minut je bilo eno samo veselo cartanje in miganje z repkom.

Seveda je spal v moji postelji. Najprej se je mala bolha ulegla k nogam, potem pa je počasi lezel vedno višje in nazadnje se mi je zvil pod brado. Ampak zraven te male zverine je pa res težko spati! Malo smrči, malo se prestavlja in ko se sredi noči zbudi in me zagleda, je tako vesel kot da me vidi prvič in me gre lizat po obrazu… Zjutraj sva oba izgledala malo polomljeno.

Tole je naša mala bolhica. Prvi dan, ko še ni imel imena sem ga klicala bolha. In ko je dobil ime, se je bolhica obdržala. Gizmo (po gremlinu) Bolha!

Zdaj je star štiri mesece. Joj, kaj ma ta zverinica energije! Ves čas mora tekat, griz, nagajat (zelo rad nalašč počne kar mu prepoveš! Kot na primer to, da ne sme brskati zemlje iz lončnice, ki je na tleh v dnevni sobi ali pa, da ne sme strašit Inčija – činčile – sej Inči se ne da in se kar v kletki tako zažene proti Gizmotu, da malega kar na hrbet vrže, ko poskuša pobegnit. Seveda ga to ne ustavi, da ga ne bi še malo dražil.)

Najbolše pri njem pa je to, da je ves čas vesel. Ta mala živalca sploh ne pozna drugega čustva kot veselje! Prav neverjetno. Preprosto srečen je. Ves čas. Vesel je, ko gre ven, vesel je, ko mora gor, vesel je, ko teče čez temno klet, vesel je, ko ga v banji ponesreči preveč poškropim s tušem, vesel je celo ko ga kregam! Včasih razmišljam koliko bi se lahko od njega naučila. Taka mala zverinica pa ve, da je bistvo življenja to, da si ga vesel in da ga z veseljem jemlješ takega kakršno pač je. Pa vsakega zna razveselit in nasmejat. Toliko veselja je v njem, da ga lahko da vsakemu, ki pride mimo pa mu ga vseeno ne zmanjka. Pa tako majčken je. In jaz, ki sem toliko večja in toliko “pametnejša”, velikokrat ne zmorem niti pol tega niti na svoj najboljši dan. Včasih se lahko kaj naučiš od človeka, knjige,… včasih pa tudi iz lepega dneva ali majhnega kužka.

In še tale posnetek, ki ga je posnel moj bratec. Naslov je Nevarna zver.

Zakaj bi ga kdo hotel pojesti? A nimamo dovolj druge hrane?

Click here to view the embedded video.

Nekega dne sva z bratom sedela pred televizorjem. Bila sva sama doma. Gledala sva Srečo na vrvici. Potem pa zazvoni telefon. Neki glas je rekel samo: “Kužka mamo za vas. Pridte si po njega!” Nisem vedela kdo kliče in od kod kliče. Naenkrat me je vrglo do stropa in moj nasmeh je visel od enega ušesa do drugega. In čez kakšno uro sem že domov nesla malo svetlo kepico s črnim gobčkom.

Od takrat se je vedno kaj dogajalo pri nas. Brisanje lužic, opazovanje malih pesekov, ki divjajo pred blokom, veselje, ko ti zverinica vdano skoči v naročje, neskončno branje knjig o psih…

Joj, enkrat me je Ronč tako prestrašil! Nisem ga nikjer našla. Prečešem stanovanje, Ronija pa nikjer! In potem sem ga zagledala. Srce mi je padlo v hlače in kar okamenela sem. Naš mali pesek je bil v koritu za rože na balkonu. V osmem nadstropju. Bil je majhen in divji in bala sem se, da bo poskočil, če bom šla do njega. Potem pa sem videla, da je čisto trd od strahu in se sploh ne more premikati. Skočla sem k njemu in ga potegnila noter. Obema je še dolgo grozno razbijalo srce.

Zelo kmalu smo ugotovili, da se Ronč ne pusti zafrkavati. Vedno se je razjezil, če mu je brat pokazal osle in jezik. No in ravno smo bili pri sorodnikih in bratec se je spomnil, da bi bratrancu pokazal to foro. Obrnil se je k Roniju in mu pokazal osle in jezik. Ronč se pa razjezi, zarenči in skoči proti bratu in ga ugrizne. Za nos! In že v isti sekundi, ko je videl kaj je naredil, se je ustrašil samega sebe in prestrašeno gledal izpod mize. Kaj smo se smejali! (Z nosom pa ni bilo nič hujšega. )

Ja, Ronč je dal skozi tudi veliko sostanovalcev. Od kunca, štririh morskih prašičkov in zdej nekod prenaša še činčilo (ki se ga, mimogrede ,nič ne boji, kar kar malo vpliva na njegov ego ). Skratka Roni je dal z mano čez vse moje živali, poznal in prijazno sprejemal vse moje fante in ob vsem tem uspešno brzdal vse svoje ljubosumje.

Zdaj je že precej v letih. Glede na vse tablete in spremenljivost razpoloženja bi rekla, da je ratal malo tečen star ded, ki se pritožuje nad vsem kar mu ne paše. Nikoli pa ne jamra. Dokler nismo šli k veterinarju, sploh nismo posumili, da ima kakšne težave ali, da ga celo kaj boli. Baje mopsi ne pokažejo, če jih kaj boli. Malo mu nagaja srček in neki tumor se mu je razširil po telesu, tudi noge niso več tako tekoče. Ampak Ronči se še vedno smeji, teka naokoli in glasno izraža svojo voljo. Ponoči smrči tako, da z njim ne moreš spati v istem prostoru. Je pa najbolj srečen, ko si vzameš čas samo zanj. Takrat vse izgine in te samo hvaležno gleda in se smeji. V bistvu ga zdaj vsi zelo razvajamo.

Vsi bomo enkrat stari in tečni. Pozornost in cartanje sta pa itak najboljši zdravili za vse.

2.
Daj mi dovolj časa, da bom razumel, kaj hočeš od mene!

3.
Zaupaj mi – od tega živim !

4.
Nikoli se ne jezi name in ne zapiraj me za kazen. Ti imaš svoje delo, svojo zabavo, svoje prijatelje, jaz imam samo tebe.

5.
Prosim, govori kdaj pa kdaj z mano; čeprav ne razumem tvojih besed, poznam tvoj glas in ta naj bo včasih samo zame.

6.
Kakorkoli že ravnaš z mano, dobro ali slabo – nikoli ne pozabim !

7.
Preden me udariš, pomisli na to, da bi te s svojimi čeljustmi z lahkoto zgrabil za roko in ti jo zdrobil, vendar tega nikoli ne storim.

8.
Preden me pri delu kregaš, da sem slab, len in trmast, pomisli – morda me muči neprimerna prehrana, morda sem bil predolgo na soncu ali pa mi je oslabelo srce.

9.
Skrbi zame, ko ostarim – tudi ti boš nekoč star !

10.
Spremljaj me na zadnji poti. Ne reci “tega ne morem gledati” ali “naj se zgodi v moji odsotnosti”. Veš s tabo mi je vse veliko lažje.

]]> http://www.majchek.es/index.php/2007/08/30/deset-pasjih-prosenj/feed/ 3