Archive for category Pišem
Lepota v očeh
Spet je treba vstati, spet je dan in treba je naprej v to sivo jutro. Moj nos v ogledalu žal še vedno izgleda tako kot vedno. Ko se naslonim na pult, avtomatsko skrijem tisti čudni zviti prst na roki, tako da ga spodvijem. Malo manj kot dvajset let nazaj je med brezskrbnim divjanem nekako obstal med kovinskimi vrati in zdaj je pač tak, čuden. V mrzlo jutro odpeljem psa in se jezim na golobe v svojih uniformah, ki se nastavljajo povsod in pomislim koliko juter so me zbujali s svojim gruljenjem in prekladanjem krempljev po kovinski ruleti nad oknom. Vzamem svoj mali avto. Vzvratna prestava spet nagaja, brisalci ne brišejo dobro. Domov pridem lačna, tečna in utrujena. Pozabim se smejati.
Potem na Prešercu srečam prijazne oči. Tople, nasmejane. Smejejo se že zjutraj. V njih je siva barva jutra nekaj posebnega. In če je mrzlo, je to zanje pač en razlog več za objem. Tem očem se moj nos zdi lep in moj prst večkrat poljubijo. In goloba, ki pride prosit za drobtinice malice ne naženeva. Ker je smešen, ko nama radovedno gleda pod prste. Ker hecno stopiclja kot bi pijano plesal in to, da je pravi mali mestni bajs, kaže da se mu nisva nasmejala samo midva. In moj mali avtek ima prav lep odtenek rdečkaste barve. In z novimi brisalci je boljši kot nov. Domov pridem s tabo. Še dobro, da lačna, ker je s teboj zabavno kuhati. Tečnoba pobegne, ker se boji tvojih oči. Ja in utrujena sem tudi. Od plesa, kadar me nihče ne vidi. In od smeha. Ampak nikoli tako utrujena, da ne bi občudovala tvojih oči. V njih je vse lepo. Tudi jaz. Tudi na slab dan.
Svet je takšen kot ga hočeš videti. In ko ga hočeš videti, tak tudi postane.
Majhne stvari
Naključja, bi rekel kdo. Pa ravno ta te pripeljejo tja, kjer si.
Ko slučajno naletiš na stran, kjer piše točno tisto, o čemer si po tihem razmišljal. Ko se prijaviš nekam, čeprav tega ne bi nikoli naredil pa narediš ravno zato. Ko usodi rečeš – vse bom naredil. Ko se besede dveh popolnih neznancev zlivajo v eno zgodbo. Ko se prvič srečata dva para oči in glavi spreleti ista misel. Ko držiš telefon v roki in ta zazvoni. Ko odpreš usta pa tvoja misel pride iz drugih ust. Ko se zaveš kako krhka in negotova so vsa “naključja”, ki so te pripeljala do tega trenutka, ko stojiš pod zvezdami in hvaležen pomisliš, da si srečen.
Ko si dlje spal, ker nisi dobil pričakovanega telefonskega klica. Ko spregledaš odcep in moraš po drugi poti. Ko se odpraviš ven s kolesom pa ga ne moreš vzeti, ker si prejšnjič po nesreči izpustil zračnico. Ko svet v trenutku utihne in se sam s svojim zakajem sesedeš na tla.
Ko se pustiš objeti. Ko si pustiš brez sramu jokati. Ko ugotoviš, da ima tvoj strah obraz in prijazne oči. Ko nehaš odrivati, ampak odpreš roke za vse, kar se ti ponuja. Začenjaš razumevati. Skušaš se učiti. Malo zrasteš.
In ko v objemu začutiš, da si doma… se ozreš k zvezdam… in vse kar je med tabo in njimi je zahvala.
Izi bizi
Carlino, pug, mops – mala smrčeča zverinica s preveliko kožo, ki zleze pod še tako ozko človeško kožo. Včasih so jih dvorne dame uporabljale, da so jim greli noge. Sem poskusila in res deluje! Mopsu je pa itak vseeno kje leži, samo da se te dotika. Čeprav ne vem, kako so občutljive dame potem spale, ko pa te zverine tako smrčijo. Danes ponoči sta mi dva tako smrčala pred vrati, da sem se odločala ali naj ju grem prestavit ali naj ju posnamem.
Z Izzie sva zunaj srečali starejšega strica, ki je seveda moral pobožati tako lepotico (sam se je tako izrazil). Ta mala pesika se očitno tudi sama zavedata, da je punca. Če lovi fante? Ne, to še ne, hvalabogu. Stara je ravno toliko, da bi jo veterinarji radi sterilizirali. Pa ji kar ne morem tega narediti. Se mi zdi, grozno, da ti odrežejo vse, kar te dela tisto kar si (glede spola). Pa pravi veterinar, da s tem zmanjšaš možnosti raka na maternici, mlečni žlezi,… A potem si naj tudi ženska vse to odreže, da slučajno ne bo zbolela? Ok, veterinar mi je na to tehno odgovoril – spolnost v življenju psa nima socialne vloge kot je to pri ljudeh. Še vedno pa mislim, da je velik del samice (ženske), da ima in skrbi za mladiče. Za to so (smo) narejene (no, so tudi take, ki raje 10 ur delajo kot menjavajo umazane plenice). Še sterilizirane psičke imajo lahko navidezne brejosti ali pa si izberejo pliškota, ki ga čuvajo in nosijo okoli kot da je mladiček. Hormoni in narava pač delajo svoje, ne glede na to kaj naredi okolica. V genih je zapisano, da mora enkrat skrbeti za mladičke in to ve tudi, če jih nikoli nima.
Ne vem kaj bi meni dalo pravico, da bi Iziko za to prikrajšala, ne glede na to kaj pravijo veterinarji. Če bi sama imela velikega gospodarja, ki bi ga imela rada in bi mu spala v naročju, bi mu zaupala, da me nikoli ne bi odpeljal nekam, kjer bi odrezali stran polovico mene in me naredili za brezspolnika.
Je pa res, da kar naprej poslušam, kako kužki zbolevajo za rakom. Mislim, da za to pri psičkah niso krivi hormoni, te imajo že ves čas! Po moje je kriva hrana s katero jih hranimo – bogve kaj vse je v njej (če se že za ljudi prodajajo lepo zaviti strupi, kaj šele za živali!). Krive so onesnažene vode, krivi so sprehodi med katerimi ves čas mimo švigajo avti, izpušni plini so ravno v višini veselega gobčka, ki brezskrbno skače naokoli. Je pa tudi vprašanje kako je s temi križanji – današnje pasme so že tako daleč od prednikov in človek s križanji skrbno izbira gene, da je ja vsaka dlaka ravno prav dolga in ravno prav ukrivljena. Vprašanje, kaj se ob tem dogaja na nivoju genov. Zato pa so mešančki bolj trdoživi in ponavadi živijo dalj časa – ker genetsko niso tako spedenani in slabi geni redkeje pridejo skupaj.
Ampak Izi bizi je punca in to bo ostala. Pa male peseke bomo tud meli.
In zakaj zdaj vse to? Izzie me je danes prav nasmejala. Malo ji je bilo dolgčas in je imela svoje posle v zaboju za star papir in potem še z vazo…
Zgodbičica
Danes sem v svojem telefonu odkrila mesič, datiran res dolgo nazaj. Takrat sem nekomu posebnemu napisala sms-zgodbico (ker mi je pisal, da mu je dolgčas). Takole gre…
Nekoč je v neki veliki daljni džungli živela gozdna deklica. Bila je sama in to samoto je kot bodico čutila v srcu. Nekje daleč v manjši džungli je živel kuštrav gozdni deček. Ni bil sam, pa vseeno je čutil, da je. Ponoči je strmel v luno. Nanjo je lepil svojo žalost, zaradi česar je bila luna vedno temnejša. V svoji džungli je to opazila gozdna deklica. Nekaj jo je vleklo proti žalostni luni. Ko je spet tako sedel, je od nekod prišla deklica. Nekaj je bilo v njenih očeh.. Zagledala je kuštravega dečka. Nekaj je bilo v njegovih očeh.. Sonce! Ko se je nasmehnil, je odpadla tista bodica iz njenega srca. Ko je v kotičku njenih oči zagledal solzo, je začutil, da žalost izginja. Luna je odtlej svetlo bedela nad njuno majhno džunglo.
Razlaga si jo lahko vsak po svoje. Jaz izdam samo to, da sta velika in majhna džungla v resnici dve mesti. 
Sem pridna
Danes sem začela pisatiiii! Knjigo? Ne, še. Diplomo! Jupidupidu!! Začela sem pisati uvod in hipoteze. Moram reči, da sem zadovoljna s tem kar je nastalo. Tako da grem zdaj, zasluženo (in brez slabe vesti!), lenarit. Mogoče bom šla gledat kakšen del Fajlov. Z Janom sva si potegnila dol vseh deset sezon Dosjejev X! Včasih se prav čudim, da sem jih s takim veseljem gledala 15 let nazaj, ko sem bla še mala. Zdej kak del na trenutke gledam z zaprtimi očmi al pa ušesi. Ampak vseeno – moram jih gledat! 
Jo, pa še ena vabljiva knjiga me čaka…
Study now, party later, studi now, party later,… Za danes je že later!
Hehe
-
-
You are currently browsing the archives for the Pišem category.
Zadnji komentarji