Z ostalimi smo se pa itak že pomenili, tako da vsem še en lep pomladni pozdrav!

B12 je zelo poseben vitamin, telo ga potrebuje manj kot kateregakoli drugega znanega vitamina pa vendar brez njega ne gre. Gre za zelo pomemben vitamin, katerega pomanjkanje lahko povzroči anemijo in nevrološke poškodbe. Simptomi pomanjkanja se navadno pojavijo šele po petih ali več letih (celo več kot 20), nekateri pa znake dobijo že po enem letu. Vzrokov za pomanjkanje vitamina B12 je veliko – od motenj v absorbciji, do drog, celo pretirano doziranje vitamina C, premalo B6 in železa, neprimerna prehrana, težave s ščitnico,…
B12 je edini vitamin, ki ga z raznoliko rastlinsko hrano in izpostavljanju soncu, ne dobimo zagotovo v potrebni količini. Če vegetarijanec ne uživa mlečnih izdelkov (vegan), so najzanesljivejši viri B12 obogatena hrana in razni dodatki v obliki farmacevtskih pripravkov.
Priporočene vrednosti vnosa se razlikujejo od države do države. Nekateri znanstveniki, ocenjujejo, da je 0,2 do 0,25 µg zadostna dnevna količina B12, spet drugi govorijo o 10 µg porazdeljenih preko dneva. Nobene objave ni, ki bi kazala, da višje koncentracije povečajo zdravje ali podaljšajo življenje. V ZDA priporočajo 2,4 µg, v Nemčiji 3 µg, pri nas pa 2 µg dnevno. Priporočene vrednosti predvidevajo 50% absorpcijo vitamina v telesu. Na nezadostno vsebnost kaže že rahlo povečana koncentracija homocisteina v krvi (le-ta poškoduje stene žil, razgrajevati ga pomagajo na B12 vezani encimi, folati).
Privzemanje B12 iz hrane se spreminja glede na njegovo razpoložljivost. Lahko je 50% ob uživanju 1 µg ali manj dnevno ali pa 0,5% ob uživanju 1000 µg (1 mg).

Izkazalo se je, da imajo vegetarijanci večjo stopnjo absorbcije, kot ljudje, ki jedo meso. Mesojedec, ki bo dnevno s hrano dobil 10 µg B12, bo absorbiral 16% le-tega, vegan, ki bo s hrano dobil 1 µg dnevno pa lahko absorbira do 70% B12. To je le eden od primerov, ki kaže kako se funkcije organizma lahko adaptirajo glede na dostopnost hranil.
Izvedenih je bilo precej raziskav, zlasti pri veganih. V neki raziskavi so testirane vegane razdelili v dve skupini – v prvi so bili tisti, ki so jemali dodatke z vitaminom B12, v drugi skupini tisti, ki dodatkov niso jemali. Serumska količina B12 pri testirancih iz prve skupine je bila višja (okoli 421 pg/ml), pri drugi skupini je znašala okoli 253 pg/ml. Nobena vrednost ni bila nižja od 80 pg/ml, kar bi kazalo na pomanjkanje. Nekateri laboratoriji smatrajo za mejo vrednost 115 pg/ml.

Človek ima tudi bakterije, ki producirajo B12 po celem telesu. Znanstveniki ocenjujejo, da mikroorganizmi med zobmi in na dlesnih, okoli bezgavk, v tkivu okoli baze jezika in v nosno-žrelnem prehodu producirajo okoli 0,5 µg na dan. Tudi bakterije v tankem črevesu izdelujejo uporaben B12, ki se asimilira skozi vito črevo. Bakterije v debelem črevesu izdelajo 5 µg B12, vendar kaže, da se od tam ne absorbira.
Vegetarijanci navadno zaužijejo zadostne količine vitamina B12, v ogroženo skupino – če ne uživajo dodatkov vitamina – sodijo presnojedci in vegani makrobiotiki ter dojenčki, ki jih dojijo matere, katerih lasten dotok B12 je majhen. Simptomi pomanjkanja so izguba energije, otopelost, neobčutljivost za bolečino, slab spomin, halucinacije. Težave se večinoma odpravijo z zadostno količino B12. Otroci so bolj občutljivi in trajne posledice pomanjkanja so pogostejše.
Merjenje količine B12 v krvi ni zanesljivo pri ljudeh, ki uživajo pripravke iz alg, le-te namreč vsebujejo analog vitamina B12, ki se vmeša v metabolizem pravega B12 in ga krvni testi ne razlikujejo. Krvna slika je lahko prav tako zavajajoča, saj velike količine folata (večinoma ga vegetarijanci veliko zaužijejo) prikrijejo simptome anemije zaradi pomanjkanja B12. Testiranje prisotnosti homocisteina je bolj zanesljivo, saj test zazna že majhno odstopanje. Najbolj specifičen test za prisotnost vitamina B12 je testiranje metilmalinične kisline (MMA) – če je ta v krvi in urinu v normalnih količinah, potem ima telo zadostne količine vitamina B12.  Primerno testiranje je pomembno zlasti pri veganih.
Vitamin B12 je temperaturno občutljiv, vendar ga kuhanje ne uniči povsem. Raziskave kažejo, da kuhanje in pečenje uničita od 23 do 96% B12, odvisno od vrste hrane in dolžine toplotne obdelave. Sterilizacija mleka povzroči okoli 77% izgubo B12, pasterizacija 10%.
Izoliran B12 je zelo nestabilen. Ko ga dodajajo v multivitaminske tablete, pogosto preide v analogno obliko, ki pa ni več uporabna za telo.
B12 se nahaja v mleku in mlečnih izdelkih, bakterije, ki ga proizvajajo pa poleg v prebavnem traktu živijo tudi v vodi, na sadju, zelenjavi.
Vsekakor je, zlasti za vegane, bolje, da uživajo z B12 obogateno hrano ali vitaminski dodatek, kot pa tvegajo lastno zdravje. Za dobro informirane vegetarijance vitamin B12 ni nikoli problem.

“Ko je govor o vegetarijanstvu, pride v ospredje vprašanje, ali je uživanje brezmesne hrane za človeka zdravo v tolikšni meri, da zadosti potrebam telesa po vseh hranilnih snoveh. Nato se vlečejo neskončne polemike obeh polov: tistega za in tistega proti vegetarijanstvu. Redkokdaj pa je v javnih razpravah zaslediti vprašanje, ali je uživanje mesa za človeka tudi etično sprejemljivo. Če je o tem že govor, razprave trčijo ob večno dilemo, ali imajo živali dušo ali ne. Nato spet sledijo neskončne polemike in trenja nasprotujočih si stališč, ki spodbijajo temelje, na katerih bi se lahko izoblikovalo vprašanje etičnosti uživanja mesa.

V stremljenju k višjim vrednotam se nikakor ni odveč vprašati, ali k našemu dostojanstvu sodi to, da drugim bitjem povzročamo trpljenje in celo smrt. To, da živali v množični živinoreji neizmerno trpijo, morda še vedno ni jasno vsem − ali pa tega preprosto nočejo videti. Verjetnejša je druga možnost, kajti ali je možno govoriti, da žival ne trpi, če živi z dvajsetimi pernatimi sotrpini na enem kvadratnem metru in če ji odrežejo kljun, da jih zaradi stresa ne bi kljuvala?
Je mogoče prezreti trpljenje, če vemo, da prašiče redijo v omreženih kletkah, v nenehni temi, na majhnem prostoru? Je mogoče reči, da ne gre za trpljenje, če teličkom odrečejo materino mleko in jih hranijo s slano brozgo, da čimprej pridobijo predpisano težo, ki je potrebna za odhod v klavnico? V teh nekaj tednih životarjenja ležijo v lastnem blatu, osamljeni in izolirani od vrstnikov.

Smemo govoriti, da živali ne trpijo, ko jih po tisoč kilometrov daleč prevažajo brez vode in hrane, v najhujši vročini ali ledenem mrazu, s polomljenimi kostmi in odprtimi ranami? Živali so na cilju tako izmučene, da ne zmorejo prehoditi niti tistih nekaj metrov do klavnice. Pri tem jim pomagajo: z železnimi kavlji, ki jim jih zbadajo v usta, oči ali zadnjik …
Je možno reči, da žival ne trpi v zadnji fazi življenja, ko se v agoniji upira temu, da bi ji prerezali grlo, odžagali noge, jo razparali … nemalokrat še pri zavesti?
Ob teh dejstvih ni mogoče govoriti o kakršnikoli človeški etiki in morali. Ljudje menimo, da nas to ne zadeva, ker nismo neposredno udeleženi pri teh dejanjih. Toda dejstvo je, da je vsak grižljaj mesa, ki nam zdrkne po grlu, rezultat te okrutne in krvave dejavnosti, za katero raje plačamo, ker se nam upira, da bi jo opravljali sami.
Živali občutijo trpljenje in strah pred nasilno smrtjo podobno kot ljudje. Njihov notranji instinkt je še bolj prefinjen kot pri ljudeh, zato natanko vedo, da ta pot vodi do klavnice, v smrt. Toda to ni naravna smrt, te se živali ne bojijo, saj jo v normalnih okoliščinah pričakajo mirno in dostojanstveno. Smrt, ki jim jo povzroči človek, je brutalen umor, saj živali nimajo drugega izhoda. Nimajo izbire. Nimajo druge možnosti.
Ljudje poznamo moralno-etične zapovedi, kar nam narekuje, da spoštujemo tudi živalsko dostojanstvo, če pričakujemo, da se dostojanstvo prizna tudi nam. Ne moremo izžarevati dostojanstva, dokler ne sprejmemo preprostega dejstva, ki ga razume vsak otrok: če bitje tuli, cvili, joka, se upira, cepeta in v agoniji obrača oči, pomeni, da TRPI. Človeško dostojanstvo naj ne bo sopomenka za ponos in aroganco, ne, to naj bo pokončnost usmiljenega človeka, ki se zaveda odgovornosti do vseh oblik bivanja na zemlji. Smo se sposobni ob teh dejstvih ustaviti, pretrgati s tisočletno tradicijo in reči: “Nastopil je čas, ko spoznavamo, da s povzročanjem trpljenja drugim bitjem ne moremo doseči napredka v smeri miru in blagostanja za ves planet.”

(Gretta Mikuž Fegic,  Društvo za osvoboditev živali, www.viva.si)

Moram priznati, da sem bila na začetku – kar prvih nekaj let!! – tiste najslabše vrste vegetarijanec. Ker nisem jedla mesa, sem pač pojedla več krompirja ali pa riža. Imela sem jih 15 in bila čisto nevedna glede tega kaj vse moje telo potrebuje. Sploh nisem vedela kaj sta leča in čičerika. Ampak sem imela res veliko srečo in prav nobenih težav.

Telo veliko vitaminov in mineralov shrani za več let – na primer B12 celo za kakih 6-7. Potem pa se mi je nekaj časa nazaj pričelo dozdevati, da sem preveč in prevečkrat nekam utrujena. Malo več kot leto nazaj sem šla k zdravniku in prosila, da mi naredijo krvno sliko. In res – hemoglobin je bil samo 109. Znak slabokrvnosti. Pri ženskah so meje normale nekje med 120 in 150 g/l (pri moških 140-160 g/l).

To je bila dobra brca v rit in opozorilo, da če si vegetarijanec, to ne pomeni avtomatsko, da si zdrav brez vsakršnega truda. In sem začela delati na izboljšanju. Sem se pa odločila, da to dosežem brez umetnih dodatkov. Torej hrana z železom (železo je sestavni del hema, hem je del hemoglobina, nanj pa se vežejo po 4 molekule kisika – vsak eritrocit ima na tisoče hemoglobinov in tole je molekulska formula HbA: C₇₃₈H₁₁₆₆N₈₁₂O₂₀₃S₂Fe (HbA je najpogostejši, dojenčki imajo HbF, nekaj procentov odraslih pa HbA2, HbS pomeni srpasto anemijo)) in  B12 (pomemben pri nastanku eritrocitov),… pa se niti nisem sekirala glede vrednosti in količin. Začela sem samo jesti bolj pestro in polnovredno vegetarijansko hrano. Eno leto pozneje sem ga imela 117. In danes sem ravno dobila še ene rezultate – 121! Yeessssssss!!!! ))))

In sem na sebi dokazala, da se da, če se hoče!

Plus ena je bila pa še sveža, nežno pekoča, domača rukola na kruhu. 

Okusno, zdravo in hitropripravljeno kosilce za dva. Pa še posode ni več kot en lonec, deska za rezanje, nož in kuhalnica. Aja, no pa še dva krožnika in žlici. Pa šefla. 

Mmm, za večerjo bo pa še en takle miks – tokrat iz sadja (škoda, da nimam še sadja toliko vrst!). Bom že kaj spackala…

Še vedno pa ne zaključujem iskanja – torej, študentje vegetarijanci – pišite mi, da nas bo še več in da naredimo eno dobro raziskavo in na glas povemo, da nam nič ne manjka!

Pa še enkrat hvala vsem, ki ste moj lov na vegije omenili na svojih blogih!

Nekaj sem že prosila prijatelje za pomoč. Nekaj bo. Ne pa dovolj (zaenkrat! ). Je bilo pa nekaj prav zabavnih “vegijev” – npr. takšen, ki je vegi, samo da je hrenovke ali pa ena, ki je res vegetarijanka, samo med počitnicami ji zapaše meso in ga takrat je.

Torej, iščem vegetarijance, ki bi mi pomagali! Pogoj je, da si vegetarijanec/vegetarijanka vsaj eno leto (da sploh pride do kakih sprememb zaradi tega) in, da si študent/ka (oziroma star/a med 19 in kake 25). Kaj si predstavljam pod pojmom vegetarijanec? Lakto-ovovegetarijanca. Se pravi, nič mesa, lahko pa mleko in jajca.

Nič ne bi pikala in nadlegovala, mislim celo, da bi se dalo vse kar preko mejla pogovarjati (zanimale bi me predvsem prehranjevalne navade).

Rada bi dokazala, da lahko tudi če ne jemo mesa in mesnih izdelkov, dobimo vse za telo potrebne snovi iz druge hrane. Rada bi spravila vse pomembne stvari kar se tiče vegetarijanstva na kup (raziskave o načinu prehranjevanja vegetarijancev, prednostih, nevarnostih, nosečnosti, dojenju,…). Rada bi v eni tanki bukvi spravila vse to na kup za vsakega, ki bi ga to zanimalo in pokazala, da smo lahko tudi vegetarijanci povsem zdravi in normalni ljudje.

Sicer sem si najprej zamislila vse še bolj natančno – zanimivo bi bilo na primer narediti primerjavo sestave krvi med vegetarijanci in nevegetarijanci – seveda se to ne da delati, ker imaš takoj nad glavo cel kup prošenj in dovoljenj, zaplete z ministrstvom in spet vprašanje kje dobiti kri in potem še nekoga, ki bi jo pregledoval. Potem sva imeli z mentorico ideje, da bi delala na antropometričnih značilnostih… Ideja fajn, samo potem nazadnje to ni bilo mogoče, ker gre moja mentorica v penzijo in sem morala iskati novo. In zdaj sem tu in vas lepo prosim za sodelovanje!

Če si pripravljen/a sodelovati (in s tem morda pomagati kaj razjasniti še za marsikaterega vegetarijanca), mi piši in se pomenimo še bolj podrobno. Zelo bom vesela tvojega mejla!

Moj mejl je:

Pa še ideja za večerjo: vzameš 4 ali 5 banan, jabolko (olupljeno), sok kakih dveh pomaranč in 2 ali 3 kivije, zmiksaš s paličnjakom, naliješ v dve skledici, posuješ s cimetom, povabiš še nekoga in uživaš. Poleti, ko so breskve ali pa jagode pa še to zraven!

Dober tek!

Tule pa še nekaj, kar sem danes prebrala o brusnicah (aja, v miks (zgoraj) pašejo tudi rozine (nežveplane) – tudi fajn se dajo zmiksat. Mogoče bi šle pa tudi brusnice.)

Drobne brusnice vsebujejo ogromno koristnih snovi za zdravje in ni čudno, da to sadje uvrščajo med najbolj zdravo hrano. Znanstveniki preučujejo lastnosti brusnic in odkrivajo vzroke, zaradi katerih bi jih lahko v medicini uporabili za zmanjšanje prekomerne uporabe antibiotikov.

Medtem ko je že uradno dokazana učinkovitost brusnic pri zdravljenju infekcij sečnih organov, pa sedaj Ameriški nacionalni inštitut za zdravje financira raziskavo vpliva brusnic na bolezni srca ter drugih koristih tega sadja na človekovo zdravje.

Profesorica Terri Camesano, inženirka kemije na Worcestrskem politehničnem inštitutu v Massachussetsu, je nedavno ugotovila, katera kemična spojina je učinkovita proti infekciji sečil in kako deluje. Njena raziskava kaže, da kemijska spojina v brusnicah spremeni strukturo bakterije, ki povzroča infekcijo. Da bi preprečili infekcijo, zadostuje že en kozarec brusničnega soka dnevno.

Vendar pa korist brusnic za naše zdravje ni omejena le na preprečevanje infekcij, ampak lahko tudi znižuje slabi holesterol in dviguje dobrega. Brusnice so koristne tudi za srce, preprečujejo zobno gnilobo in pomagajo pri zdravljenju čira na želodcu.

Zdaj, ko toliko vsega razsaja – od gripe, do prehladov in pritoževanja zdolgočasenega želodca, je mogoče čas, da si privoščite kaj novega in sadnega.

Izvedenih je bilo že veliko raziskav, zlasti pri veganih (ljudje, ki ne jedo živalskih produktov, vključno z mlekom). V neki raziskavi so testirane vegance razdelili v dve skupini – v prvi so bili tisti, ki so jemali razne dodatke z vitaminom B12, v drugo skupino so dali ljudi, ki takih dodatkov niso jemali. Serumska količina B12 pri tistih iz prve skupine je bila višja (okoli 421 pg/ml), pri drugi skupini je znašala okoli 253 pg/ml. Nobena vrednost ni bila nižja od 80 pg/ml, kar bi kazalo na pomanjkanje. Nekateri laboratoriji smatrajo za mejo vrednost 115 pg/ml.

Vse večje študije nakazujejo, da je pomanjkanje B12 pri zdravih veganih in različnih vegetarijancih (lakto-, lakto-ovovegetarijanci) redek pojav.

Na splošno so vrednosti serumskega B12 pri vegetarijancih nižje kot pri nevegetarijancih. Vendar imajo vegetarijanci (zlasti vegani) tudi nižje vrednosti holesterola in trigliceridov in če bi za standarde postavljali te vrednosti, bi veliko ljudi, ki jedo meso padlo v skupino s preveliko količino holesterola. Vegetarijanci, ki ne jedo kuhane hrane imajo v prebavnih sokovih manj encimov, kot tisti, ki hrano kuhajo, saj je njihovo telo navajeno večje količine encimov, ki pridejo z živo (neprekuhano) hrano (če bi ti začeli jesti kuhano hrano, bi se telo verjetno v kakšnem tednu prilagodilo in količina encimov bi se povečala). Bolj smiselno se zdi razširiti meje “normalnih” količin. Saj ne moremo imeti enakih vrednosti, če se povsem različno prehranjujemo.

Nekaj dejstev o B12:

1. Vitamina B12 ne more sintetizirati nobena žival ali rastlina. Tega so sposobne samo bakterije. Ves B12, ki se nahaja v živalih ali rastlinah prihaja od bakterij, ki živijo na ali v njih, oziroma ga živali dobijo s hrano in ga kopičijo za lastne rezerve.

2. Človek ima bakterije, ki producirajo B12 po celem telesu. Znanstveniki ocenjujejo, da mikroorganizmi med zobmi in na dlesnih, okoli bezgavk, v tkivu okoli baze jezika in v nosno-žrelnem prehodu producirajo okoli 0,5 mikrogramov na dan. Tudi bakterije v tankem črevesu izdelujejo uporaben B12, ki se asimilira skozi vito črevo (končni del tankega črevesa). Bakterije v debelem črevesu izdelajo 5 mikrogramov B12, vendar kaže, da se od tam ne absorbira.

3. Telo ima poseben mehanizem za ohranjanje visoke stopnje B12. Jetra B12 izločajo v žolč, ta pa gre v tanko črevo, kjer se snovi absorbirajo. Nekaj zdravnikov meni, da vegetarijanci dobijo več B12 s tako ponovno absorbcijo, kot pa s hrano, ki jo pojedo. Ker človek dnevno potrebuje manj kot 0,5 mikrogramov, je takšna absorbcija zadostna.

4. Nekateri znanstveniki, ki se s tem ukvarjajo, ocenjujejo, da je 0,2 do 0,25 mikrogramov zadostna dnevna količina B12. Nobene objave naj ne bi bilo, ki bi kazala, da višje koncentracije povečajo zdravje ali podaljšajo življenje. Če vzamemo, da je dnevno potrebno vsaj 0,25-0,5 mikrogramov B12… V raznih tabletah kot dodatkih so te vrednosti lahko presežene od 250 do 500-krat!

5. Izkazalo se je, da imajo vegetarijanci večjo stopnjo absorbcije, kot ljudje, ki jedo meso. Mesojedec, ki bo dnevno s hrano dobil 10 mikrogramov B12, bo absorbiral 16%, vegan, ki bo s hrano dobil 1 mikrogram dnevno pa lahko absorbira do 70% B12. To je le eden od primerov, ki kaže kako se funkcije organizma lahko adaptirajo glede na dostopnost hranil. Zdrav veganec, ki ne kadi, zaradi produkcije lastnih bakterij ne potrebuje zunanjih virov B12.

6. Vitamin B12 je temperaturno občutljiv, vendar ga kuhanje ne uniči povsem. Raziskave kažejo, da kuhanje in pečenje uničita od 23 do 96% B12, odvisno od vrste hrane in dolžine toplotne obedlave. Sterilizacija mleka povzroči okoli 77% izgubo B12, pasterizacija 10%.

7. Izoliran B12 je zelo nestabilen. Ko ga, na primer, vtaknejo v multivitaminske tablete, pogosto preide v analogno obliko, ki pa ni več uporabna za telo.

Od kod torej B12?

- telesu lastne bakterije proizvedejo dovolj B12 za dnevne potrebe

- laktovegetarijanci bi že samo iz mleka dobili zadostne količine B12

- bakterije, ki so sposobne izdelovati B12 živijo v vodi ter na sadju in zelenjavi

- bistvo: B12 ni v hrani, ampak je na hrani

Vzrokov za pomanjkanje vitamina B12 je veliko, od motenj v absorbciji, do drog, celo pretirano doziranje vitamina C, premalo B6 in železa, težave s ščitnico,…

Najpomembnejši vzrok izrabe B12 pa sta nosečnost in dojenje. V fetalnem razvoju otrok potrebuje okoli 50 mikrogramov B12 dnevno. V normalnih pogojih materine zaloge (tudi pri vegankah) zadostujejo za potrebe otroka in nje same. Neki Indijski raziskovalec je ugotovil, da lahko zdrave matere leta rojevajo zdrave otroke, čeprav niso nikoli jedle mesne hrane. Ta raziskovalec meni, da ni dokazov, da bi bili matere in otroci, ki ne jedo mesa, vendar uživajo mlečne izdelke v kaj bolj rizični skupini kot matere nevegetarijanke in njihovi otroci. Takšnih raziskav ni bilo veliko. Znaki pomankanja so se pokazali pri nekaterih materah, katerih prehrana temelji na makrobiotiki in pri tistih, ki uživajo samo sadje (frugivori). Med nosečnostjo priporočajo dodatke B12, vendar naravne – večjo količino hrane, ki ta vitamin vsebuje (očitno obstajajo neki dodatki iz gliv, priporočajo pa tudi nekatere vrste morskih alg, omenjena je tudi alga iz Klamath Lake). Materam (vegetarijankam in nevegetarijankam) priporočajo, da so pozorne na količino B12 med nosečnostjo in dojenjem.

Zaključek: Zdravemu vegetarijanecu (laktovegetarijanec ali vegan) ni potrebno skrbeti za vitamin B12 in ne potrebuje umetnih dodatkov tega vitamina. Večjo pozornost mu je treba posvetiti med nosečnostjo z uživanjem hrane, ki vitamin vsebuje. Priporočilo vsem (tudi nevegetarijancem) pa je, da se poje čim več surove zelenjave, sadja in oreščkov.

Naj poudarim, da tu ne gre za medicinske nasvete. Glavna nit tegale zapisa je zanimiva knjiga z naslovom Conscious Eating, avtor je Gabriel Cousens, ki je po poklicu zdravnik. Gre za zanimive raziskave in dejstva, ki dajo snov za razmišljanje in nove argumente zakaj premisliti preden daš žlico v usta. In ne pustite se prestrašiti vsem tistim, ki tako dobro vedo kaj je najboljše za vas! Sicer smo si pa vsi različni in vsak sam zase ve, kaj mu najbolj ustreza in po čem se dobro počuti. To je pa tudi tisto zaradi česar jemo, ane?

Sama sem pri petnajstih iz danes na jutri nehala jesti meso (res pa je, da so me že kot otroka vedno silili, da sem ga jedla) . Potem sem bila kakšni dve leti veganka (nisem jedla ne mleka ne jajc in tudi ne stvari, ki so jih vsebovale). Potem sem začela pogrešati sir… pa kakšen košček čokolade… pa torto za rojsti dan… pa palačinke… Zdaj spet jem mlečne izdelke (sir in čokolada! ), samo mleko v kozarcu ali jajca se mi pa še vedno upirajo. Osem let že čisto uspešno in, hvala Bogu, brez problemov živim brez kakršnegakoli mesa. Veliko berem o vegetarijanstvu, rada slišim mnenja ali izkušnje drugih in zdaj načrtujem, da bo moja diplomska povezana z vegetarijanstvom, če me bodo kje vzeli.

Komentarji in izkušnje dobrodošle!