Archive for category Jeeeee
Nov dan, nov začetek
Veter spremembe piha tudi tukaj. Upam, da vam bo nova podoba všeč. 
Za svež videz strani je poskrbel Jan in za to se mu najlepšejše zahvaljujem.
Pa lep dan vsem!
Lepo blo
Za konec tedna sem dobila v varstvo oba mladoletna zdivjana mopsa, ki mi že četrti dan kravžlata živce. Niti mal miru in tišine! Ves čas je kaj – ali galopirata po parketu (super zvok), trgata kar pride pod zobe (zadnjič sta s police potegnila vrečo z briketi, jo razrgala in se nažrla briketov. Tamala je bla širša kot daljša in me sploh ni mogla pozdravit, ko sem prišla.), lulata na prostor za spat (on na njenega, ona na njegovega), lajata na dvigalo, trgata copate, suhe oljčne veje v visoki vazi so že brez listov, zvečer mečeta po tleh kost za glodanje (še en super zvok), zunaj se odločita, da ne bosta poslušala in se spravita jest kakšen ogromen drek (bogve ali je pasji ali človeški, tamala se spravi pa tudi na ptičje)… V glavnem super delovno okolje! Če ju zaprem narazen, pa tamala celo večnost joka in praska, potem ko prideta čez čas skupaj je pa vse še potencirano, ker se že taaaak dolgo nista vidla. Pa še Gizmo se začenja zavedat, da je on fant, ona pa punca… Komi čakam, da ga jutr predam in da midve letivaaaaa. Vsak zase sta pa taka super pesota… In pridna!
Sklep: nikoli ne bom imela dveh psov.
Vprašanje: O bog, a je tako tudi, ko imaš več otrok??
Včeraj smo bili v Lj na orientalskem večeru. Kaj to punce delajo s trebuhi!! Res so bile dobre. Tja sem peljala cel avto moških. Ko sem gledala plesalke in njih, se mi je začelo svitati zakaj sem edina ženska v naši družbi (poleg Teje, ki smo jo prišli gledat plesat)… Sumim, da so fantje imeli še več od tega kot jaz… Nazaj grede smo šli na Trojane na krof in sok. 
Danes me je pa Jan prepičal, da sva šla na jezero. Drsat! Groza me je bilo. Pa še mobitel sva oba pustila doma. In kaj bom naredila, če se led zlomi pod njim?? Jaz namreč že ne grem gor!
In sem šla! Pa še kako sva drsala! Jan je na skrivaj vzel še sestrine drsalke zame. Led je bil vsaj pol metra debel. Sonce je sijalo. Po nekaj močnih zamahih je postalo prav toplo. In ljudi! Koliko ljudi! Malih, velikih, starejših, najmlajših na sankah, bili so celo na tekaških smučeh, nekateri so noreli kar s čevlji. Okoli in okoli drevesa, svež zrak in brezmejni prostor, kamor si lahko oddrsal. Oba sva imela občutek neskončne svobode. Pod tabo metri in metri črne vode, nad tabo kilometri jasnega neba. Če bi takrat poletela, se mi ne bi zdelo nič čudno.
Doma pa čaj, prenosnik in diploma. In dva navdušena psa, ki sta si našla novo zanimivo igračko – ogromno letečo stvar, ki jo slišiš, vidiš pa samo občasno (muha!). Pa kaj – glavno, da imaš razlog za tekanje!
Pavzica
Trenutno se učim pa nimam časa za kaj daljšega kot tole… Spominček na mlada brezskrbna leta. Hehe. Tale epizoda je bila vedno moja najljubša. Torej – Dexter’s Laboratory in Omlette du formage (Big Cheese za američane – a ni to omleta s sirom?):
Dobra omleta je odgovor za vse težave!
Oratorij – drugič
Uf, pa je mimo. Cel teden – vstajanje ob sedmih, sestanek, dan s sto otroki, večerni sestanek in načrti za naslednji dan, priprava materiala, dodelava iger, spanje če je le možno že ob enajstih… Brez nesreč, brez hujših prepirov in z veliko lepimi spomini. Pa še časopis nam je ratal in spekli smo 180 DVD-jev s slikami (tudi ovitke zanje smo naredili z otroki).
V nedeljo smo zaključili s ful lepo otroško mašo – otroci so meli uvode, berila, njihovi izdeli so krasili cerkev, njihovi starši so jokali od ganjenosti, ko so vidli svoje malčke, ki še čez ambon ne vidijo, kako berejo kar smo skupaj napisali, animatorji v oranžnih majčkah z velikimi očmi na hrbtu pa smo celi veseli (da vse gladko teče, pa tudi, da bo konec še enega napornega tedna) peli iz dna srca.
Za kaki dve urci smo šli domov počivat, potem pa nazaj na fešto! Naš dijakon je imel pred enim letom novo mašo in nas je ob prvi obletnici povabil k sebi. Smo mu prinesli torto z eno svečko.
V ponedeljek smo že na vsezgodaj začeli s čiščenjem cerkve in okolice – od glave do peta. Potem pa k nam gor na vikend in še ena feštica ob zaključku. Vmes (mogoče smo bili malo glasni) je prišel do nas eden od sosedov. Smo se že pripravljali, da jih bomo slišali, on pa dvigne roko in nasmejan reče, da nam je prinesel vino, ker smo tok fajn! Potem je prinesel še hruške in pecivo (v škatli za čevlje!). Sej je faca tale naš sosed!
Zjutraj sem morala biti že ob sedmih v Ljubljani – delo… Domov sem prišla precej pozno. Odprem vrata in… Edino kar sem lahko govorila naslednjih pet minut je bilo: “Ja kdo si pa ti?”
Kdo je bil? Povem naslednjič. 
Oratorij – Sv. Duh, Celje
V nedeljo smo začeli z letošnjim Oratorijem. Imamo 115 otrok in kakih 40 animatorjev. Glavna tema oratorija je letos sveti Pavel in njegova popotovanja, naše geslo pa je “Odpri oči”!
Včeraj smo imeli veliko otvoritev s še večjo igro, tudi starši so se medtem zabavali v svoji veliki delavnici. Tekali in borili smo se kot eden in na koncu si je vsaka država (skupina razporejenih otrok) prislužila svojo zastavo – svoj ponos. Naše države nosijo imena po tistih v katerih se je ustavljal Pavel na svoji poti.
Danes smo preko dramske uprizoritve spoznali, da je “modrost boljša od biserov”. Razmišljali smo, kaj smo se danes čisto na novo in povsem prvič naučili.
Tudi letos imamo pestro mavrico delavnic – zmajarska, novinarska, glina, samoobramba, nagajive majčke, mozaiki, kemijska, elektronska, računalniška, celo kuharska,…
Po skupnem kosilu v senci dreves, smo se pogumno borili in se dobro prepotili tudi danes in vsaka skupina si je s ponosom, s pomočjo zakodiranih delčkov, sestavila geslo svoje države.
Seveda ni manjkalo petja ob kitarah. Naše pesmi so vedno posebej zabavne saj se trudimo tudi z gibi ponazoriti čim več zapetih besed.
Po napornem dnevu še redni sestanek animatorjev in čiščenje. Ah, ja, tudi to je treba. Uf, zdej pa samo še posteljaaaa.
Jutri? Jutri je pa nov dan!
Tukaj si poglejte kaj več o našem oratoriju. In seveda fotke!!
Turčija
Sedim v hotelu s petimi zvezdicami. Za nami je naporen dan – plavanje med valovi, poležavanje v pesku in samopostrežni obroki, prijazni pozdravi hotelskega osebja na vsakem koraku… Uf, življenje je lepo!
Jo, težijo pa tud! Sploh ne smeš mimo kake stojnice in preveč pogledat, ker te takoj pograbijo in z neznansko prijaznostjo nazadnje prepričajo v nakup! No, tule se je ravnokar pojavil hotelski fotograf – kar hodi okoli, te slika in zaplete v pogovor. Moje je slikal, jaz pa sem očitno dovolj grdo gledala izza računalnika. No, saj nič ne rečem – grozno so prijazni. Če kakega prodajalca zavrneš, ti vseeno zaželi lep dan. Vedno te vprašajo od kod si. Eden je celo znal našteti nekaj naših košarkarjev!
Edino nekoga pogrešam… Komi čakam, da mi daš lupčkaaa!!!!
Bom morala počasi nehat, ker me moji že pogledujejo kdaj bojo prišli na vrsto za računalnik.
Ko pridem domov napišem kaj več, pa slikeee! Kaj je lepo tuki!!!
Upam, da preživim letalo. To mi je pa res muka… Sam nemočna pikica na nebu si… Glp. Pa še tuk časa smo pristajal – mislim, da ni bilo placa na stezi. Eh, saj bo!
Aja, danes je prvi maj! Letos pa ne bo kresov za nas.
No, en topel pozdrav in uživajte!
Oratorij!!!! (:Sv. Duh, Celje:)
Pa imamo spet oratorij pri Sv. Duhu. Začel se je včeraj, končal pa se bo naslednjo nedeljo. Gre za počitniški teden, ki ga mladi pripravimo (pripravijo) za mlajše otroke. Zmeraj imamo osrednjo temo in geslo. Letos bo zgodba o Bobrih in Ostrorogem jelenu, geslo pa je “Preklopi sanje na dejanje!”. Dopoldne se poje, gleda dramsko uprizoritev igre (v vsaki je kak nauk za otroke), potem se gre po katehezah (skupine glede na starost, kjer se pogovarjajo o igri in jo povežejo z življenjem), sledijo delavnice (od medijske, kjer nastaja časopis, do izdelovanja raznih figuric iz kamenčkov ali gline, do znanstvene, celo elektrotehnične, kozmetične……). Potem je kosilo in nekaj pavze za počitek, nato pa velike igreeee (kar pomeni veliko divjanja, polivanja z vodo, iskanja skritih stvari, sestavljana in ugibanja…)! Po njih otroci odkaplajo domov. Animatorji pa – pospravljanje, potem pa vsako dnevna zabavica za uspešen dan In to gre cel teden tako naprej.
-
-
You are currently browsing the archives for the Jeeeee category.
Zadnji komentarji