Archive for category foto
Anglija
Pa je za nami – dva dni potepanja po Londonu in en teden v malem Dartmouthu, ki leži ob izlivu reke Dart v Atlantski ocean na JZ Anglije. Lepo, naporno, zanimivo, drugačno. Ne bom razlagala… raje poglej fotke. 
Blizu Dartmoutha je Greenway, posestvo kjer je živela Agatha Christie. Ogromno je! In tudi hiša je taka – breakfast room, after-breakfast room, dinning room, egiptian room, fax room, living room, beadroom, savna… skratka soba za vse kar se spomniš. In potem so se cel dan samo prekladali iz ene sobe v drugo. V zahvalo Agathini paranoični domišljiji delal verjetno ni nobeden.
Brez težav na letališčih pa očitno ne gre. Ne vem zakaj sem jim jaz vedno izgledala kot ta glavni terorist! 
No, smo preživele vso teženje in skeniranje in šlatanje. Leta pa skoraj ne… Ob pristajanju doma je bilo slabo vreme in nas je precej treslo. In kot, da že to ni bilo dovolj, smo za kaki dve sekundi doživeli še prosti pad! Prepričane smo bile, da ne bomo žive prišle dol. Sama sem že razmišljala, kaj naj napišem v poslednji mesič v mojih poslednjih minutah življanja mojemu ljubemu, ki bo moral živeti brez mene… pa se nisem mogla odločiti ali mu bo zaradi mojih zadnjih dveh besed lažje ali se bo ravno zato odločil, da se nikoli ne bo poročil z drugo… No pa se mi nazadnje hvalabogu ni bilo treba odločiti! Na letalo me pa lep čas, če sploh še kdaj, ne spravi nihče!
Joj, Angleži so pa tako prijazni! Na vsakem koraku dobiš nasmejan pozdrav in če samo za drobcen trenutek daš vtis izgubljenega turista, imaš ob sebi takoj nekoga, ki te s tistim ušesuprijaznim naglasom vpraša, če potrebuješ pomoč. No, mogoče je na to kaj vplivalo tudi dejstvo, da smo bile tri punce (četrta je en večer pred odhodom odpovedala sodelovaje) z ruzaki težjimi od nas samih. Samskim puncam priporočam obisk angleškega podeželja! 
V Dartmouthu je Naval Coledge (kamor je mimogrede hodil tudi princ William) in se po mestu sprehaja cel kup postavnih mornarjev v uniformah (malo je manjkalo pa bi domov prišli samo dve popotnici ).
Nobenih klišejskih pogovorov o vremenu in nobenega dežja ni bilo vseh 9 dni. Nas pa poznajo po Evroviziji in Polesovi minutki tišine (se kar smejati začnejo, ko poveš, da si iz Slovenije! Pa še popust smo zaradi tega dobile na eni stojnici). Nekdo je celo izjavil, da smo Slovenci zelo inteligentna rasa.
Je bilo lepo, domov je bilo pa še lepše priti. Kliš
ejsko, ampak čisto res.
Izi bizi
Carlino, pug, mops – mala smrčeča zverinica s preveliko kožo, ki zleze pod še tako ozko človeško kožo. Včasih so jih dvorne dame uporabljale, da so jim greli noge. Sem poskusila in res deluje! Mopsu je pa itak vseeno kje leži, samo da se te dotika. Čeprav ne vem, kako so občutljive dame potem spale, ko pa te zverine tako smrčijo. Danes ponoči sta mi dva tako smrčala pred vrati, da sem se odločala ali naj ju grem prestavit ali naj ju posnamem.
Z Izzie sva zunaj srečali starejšega strica, ki je seveda moral pobožati tako lepotico (sam se je tako izrazil). Ta mala pesika se očitno tudi sama zavedata, da je punca. Če lovi fante? Ne, to še ne, hvalabogu. Stara je ravno toliko, da bi jo veterinarji radi sterilizirali. Pa ji kar ne morem tega narediti. Se mi zdi, grozno, da ti odrežejo vse, kar te dela tisto kar si (glede spola). Pa pravi veterinar, da s tem zmanjšaš možnosti raka na maternici, mlečni žlezi,… A potem si naj tudi ženska vse to odreže, da slučajno ne bo zbolela? Ok, veterinar mi je na to tehno odgovoril – spolnost v življenju psa nima socialne vloge kot je to pri ljudeh. Še vedno pa mislim, da je velik del samice (ženske), da ima in skrbi za mladiče. Za to so (smo) narejene (no, so tudi take, ki raje 10 ur delajo kot menjavajo umazane plenice). Še sterilizirane psičke imajo lahko navidezne brejosti ali pa si izberejo pliškota, ki ga čuvajo in nosijo okoli kot da je mladiček. Hormoni in narava pač delajo svoje, ne glede na to kaj naredi okolica. V genih je zapisano, da mora enkrat skrbeti za mladičke in to ve tudi, če jih nikoli nima.
Ne vem kaj bi meni dalo pravico, da bi Iziko za to prikrajšala, ne glede na to kaj pravijo veterinarji. Če bi sama imela velikega gospodarja, ki bi ga imela rada in bi mu spala v naročju, bi mu zaupala, da me nikoli ne bi odpeljal nekam, kjer bi odrezali stran polovico mene in me naredili za brezspolnika.
Je pa res, da kar naprej poslušam, kako kužki zbolevajo za rakom. Mislim, da za to pri psičkah niso krivi hormoni, te imajo že ves čas! Po moje je kriva hrana s katero jih hranimo – bogve kaj vse je v njej (če se že za ljudi prodajajo lepo zaviti strupi, kaj šele za živali!). Krive so onesnažene vode, krivi so sprehodi med katerimi ves čas mimo švigajo avti, izpušni plini so ravno v višini veselega gobčka, ki brezskrbno skače naokoli. Je pa tudi vprašanje kako je s temi križanji – današnje pasme so že tako daleč od prednikov in človek s križanji skrbno izbira gene, da je ja vsaka dlaka ravno prav dolga in ravno prav ukrivljena. Vprašanje, kaj se ob tem dogaja na nivoju genov. Zato pa so mešančki bolj trdoživi in ponavadi živijo dalj časa – ker genetsko niso tako spedenani in slabi geni redkeje pridejo skupaj.
Ampak Izi bizi je punca in to bo ostala. Pa male peseke bomo tud meli.
In zakaj zdaj vse to? Izzie me je danes prav nasmejala. Malo ji je bilo dolgčas in je imela svoje posle v zaboju za star papir in potem še z vazo…
Nov dan, nov začetek
Veter spremembe piha tudi tukaj. Upam, da vam bo nova podoba všeč.
Za svež videz strani je poskrbel Jan in za to se mu najlepšejše zahvaljujem.
Pa lep dan vsem!
Mopsika tu
Posted by Maja in Rončov plac, foto on February 5th, 2009
Danes jaz nagajam…
Maja se pa uči. Hm, vsaj tako pravi…
The Traveller – Angelo Kelly
V petek je imel Angelo, v okviru svoje turneje The Traveller, koncert na ljubljanskem gradu. Že takoj, ko si prišel gor, si vedel kam iti, ker se je slišalo petje njegovih pesmi pred vhodom v mini teater. Seveda smo bile bolj punce, fantov/moških je bilo bolj za vzorček. Bilo nas je kakih 50 punc, pa smo se vseeno skoraj pohodile in sfaširale, ko so odprli vrata. Prizorišče je bilo majhno in domače, s stoli in klopcami. In oder tik pred tvojim nosom ne glede na to kje si sedel. Na odru pa polno inštrumentov.
In ko je Angelo, kar tako, mimogrede, prišel gor, sem mislila, da sanjam. Uau! Sem res tu in ga gledam takole iz parih metrov?? Ko sem jih imela kakih 13, sem seveda vedela, da se bova poročila, samo da me bo pa (prav mene!) pogledal ali se rokoval z menoj ali govoril z menoj, to bi bilo pa čisto preveč!
Moram reči, da sem bila prijetno presenečena. Pričakovala sem bolj melanholičen koncert, kjer si bomo oboževalke v temi podajale robčke. Ampak kakšen dec je Angelo!! Naredil je en tak nepozaben intimni dogodek. To je bilo seveda mogoče zato, ker nas je bilo tako malo. V bistvu je bil tam, nam govoril o svojem življenju, se šalil, pel, se odzival na naš smeh, komentarje, ploskanje. Kot da bi prijetno kramljali. Povedal je, kako so z družino živeli, kako so začeli, kje vse so bili. Govoril je o bratskih prepirih s Paddyjem, o tem kako je kot štririnajstletnik “jokal” ob No doubt in Don’t speak (me štirinajstletnice pa za njim!). Povedal je kako je kot triletnik na nastopu nagajal Pavarottiju in kako je kot šestletnik moral prvič nastopati – ker je bil tako majhen, mu je oče rekel, da mora stati na stolu in pred celim stadionom zapeti pesmico Danny boy. In je res stopil na stol in jo še enkrat zapel za nas. Je rekel, da ko enkrat to narediš, te nikoli več ni strah nastopanja pred ljudmi. In je vprašal, če bi kdo prišel poskusit. In je šla ena punca iz prve vrste, stopila na stol, se obrnila k njemu in začela peti njegovo: “I will be your bride…” Uf, mu je blo nerodno! Fantič je že nekaj časa poročen in ima tri otroke! Read the rest of this entry »
Turčija za prvi maj
Bilo je predvsem lenarjenje. Razen za fotoaparat!
Letala me je bilo res strah. Sicer sem letela že za maturanca na Zakintos pa se mi zaradi tega nič manj niso tresle noge, ko smo šli proti tisti veliki jekleni pošasti. Groza! Mogoče so to zadnje fotke, ki bojo ostale od mene… glp. Tisti spontani aplavz po pristanku je pa čisto pristno veselje, da si živ na tleh in ne nekaj kar vidiš samo v pocukranem filmu! Takoj na poti z letališča smo se naučili novo turško besedo (glej prometni znak)…
Flora in Poroka – utrinki
Seveda gre fotoaparat povsod zraven (za ta teden je Jan odpovedal najin obisk živalskega vrta. Zakaj? Ker je doma pozabil fotkiča. 
).
Nekaj od tega kar sva videla v soboto na sejmu Flora in Poroka – razstava kaktusov (nekaj je bilo zelo starih – od 20 pa celo do 45 let!), poročne obleke, poročni aranžmaji, prstani,… ah, ja
-
-
You are currently browsing the archives for the foto category.
Zadnji komentarji