Naključja, bi rekel kdo. Pa ravno ta te pripeljejo tja, kjer si.

Ko slučajno naletiš na stran, kjer piše točno tisto, o čemer si po tihem razmišljal. Ko se prijaviš nekam, čeprav tega ne bi nikoli naredil pa narediš ravno zato. Ko usodi rečeš – vse bom naredil. Ko se besede dveh popolnih neznancev zlivajo v eno zgodbo. Ko se prvič srečata dva para oči in glavi spreleti ista misel. Ko držiš telefon v roki in ta zazvoni. Ko odpreš usta pa tvoja misel pride iz drugih ust. Ko se zaveš kako krhka in negotova so vsa “naključja”, ki so te pripeljala do tega trenutka, ko stojiš pod zvezdami in hvaležen pomisliš, da si srečen.

Ko si dlje spal, ker nisi dobil pričakovanega telefonskega klica. Ko spregledaš odcep in moraš po drugi poti. Ko se odpraviš ven s kolesom pa ga ne moreš vzeti, ker si prejšnjič po nesreči izpustil zračnico. Ko svet v trenutku utihne in se sam s svojim zakajem sesedeš na tla.

Ko se pustiš objeti. Ko si pustiš brez sramu jokati. Ko ugotoviš, da ima tvoj strah obraz in prijazne oči. Ko nehaš odrivati, ampak odpreš roke za vse, kar se ti ponuja. Začenjaš razumevati. Skušaš se učiti. Malo zrasteš.

In ko v objemu začutiš, da si doma… se ozreš k zvezdam… in vse kar je med tabo in njimi je zahvala.