Pa je za nami – dva dni potepanja po Londonu in en teden v malem Dartmouthu, ki leži ob izlivu reke Dart v Atlantski ocean na JZ Anglije. Lepo, naporno, zanimivo, drugačno. Ne bom razlagala… raje poglej fotke.

Blizu Dartmoutha je Greenway, posestvo kjer je živela Agatha Christie. Ogromno je! In tudi hiša je taka – breakfast room, after-breakfast room, dinning room, egiptian room, fax room, living room, beadroom, savna… skratka soba za vse kar se spomniš. In potem so se cel dan samo prekladali iz ene sobe v drugo. V zahvalo Agathini paranoični domišljiji delal verjetno ni nobeden.

Brez težav na letališčih pa očitno ne gre. Ne vem zakaj sem jim jaz vedno izgledala kot ta glavni terorist! No, smo preživele vso teženje in skeniranje in šlatanje. Leta pa skoraj ne… Ob pristajanju doma je bilo slabo vreme in nas je precej treslo. In kot, da že to ni bilo dovolj, smo za kaki dve sekundi doživeli še prosti pad! Prepričane smo bile, da ne bomo žive prišle dol. Sama sem že razmišljala, kaj naj napišem v poslednji mesič v mojih poslednjih minutah življanja mojemu ljubemu, ki bo moral živeti brez mene… pa se nisem mogla odločiti ali mu bo zaradi mojih zadnjih dveh besed lažje ali se bo ravno zato odločil, da se nikoli ne bo poročil z drugo… No pa se mi nazadnje hvalabogu ni bilo treba odločiti! Na letalo me pa lep čas, če sploh še kdaj, ne spravi nihče!

Joj, Angleži so pa tako prijazni! Na vsakem koraku dobiš nasmejan pozdrav in če samo za drobcen trenutek daš vtis izgubljenega turista, imaš ob sebi takoj nekoga, ki te s tistim ušesuprijaznim naglasom vpraša, če potrebuješ pomoč. No, mogoče je na to kaj vplivalo tudi dejstvo, da smo bile tri punce (četrta je en večer pred odhodom odpovedala sodelovaje) z ruzaki težjimi od nas samih.  Samskim puncam priporočam obisk angleškega podeželja! V Dartmouthu je Naval Coledge (kamor je mimogrede hodil tudi princ William) in se po mestu sprehaja cel kup postavnih mornarjev v uniformah (malo je manjkalo pa bi domov prišli samo dve popotnici ).

Nobenih klišejskih pogovorov o vremenu in nobenega dežja ni bilo vseh 9 dni. Nas pa poznajo po Evroviziji in Polesovi minutki tišine (se kar smejati začnejo, ko poveš, da si iz Slovenije! Pa še popust smo zaradi tega dobile na eni stojnici). Nekdo je celo izjavil, da smo Slovenci zelo inteligentna rasa.

Je bilo lepo, domov je bilo pa še lepše priti. Klišejsko, ampak čisto res.