…in po sto letih sem se malo sprehajala po trgovinah in si privoščila nekaj malih stvaričic, ki nevidno posladkajo življenje… nekaj testerjev iz L’Occitanea, posladki za činčilkota, ki jih ima celo rad, skoraj enourni čvek s prijateljico med kruhom in sladkarijami, čokolada, ki je še nisem jedla, dobra jabolka v trgovini, hoja po stopnicah (dvainsedemdesetih:)), sprehod s psom, ko ti veter meče lase na vse možne strani neba in občutek, da sem lahko sama sebi dovolj…

Pesika spi na moji potovalki (da je v ponedeljek slučajno ne bi pozabila doma), Inči zadovoljno gloda posušen šipek, čaka me kosilce na vrhu hriba sredi narave, čaka me še en prijeten čvek z mojo malo sestrično, čakam en zanimiv mejl… 

Kako paše en tak lahek, preprost, počasen sobotni dan.