V petek je imel Angelo, v okviru svoje turneje The Traveller, koncert na ljubljanskem gradu. Že takoj, ko si prišel gor, si vedel kam iti, ker se je slišalo petje njegovih pesmi pred vhodom v mini teater. Seveda smo bile bolj punce, fantov/moških je bilo bolj za vzorček. Bilo nas je kakih 50 punc, pa smo se vseeno skoraj pohodile in sfaširale, ko so odprli vrata. Prizorišče je bilo majhno in domače, s stoli in klopcami. In oder tik pred tvojim nosom ne glede na to kje si sedel. Na odru pa polno inštrumentov.

In ko je Angelo, kar tako, mimogrede, prišel gor, sem mislila, da sanjam. Uau! Sem res tu in ga gledam takole iz parih metrov?? Ko sem jih imela kakih 13, sem seveda vedela, da se bova poročila, samo da me bo pa (prav mene!) pogledal ali se rokoval z menoj ali govoril z menoj, to bi bilo pa čisto preveč!

Moram reči, da sem bila prijetno presenečena. Pričakovala sem bolj melanholičen koncert, kjer si bomo oboževalke v temi podajale robčke. Ampak kakšen dec je Angelo!! Naredil je en tak nepozaben intimni dogodek. To je bilo seveda mogoče zato, ker nas je bilo tako malo. V bistvu je bil tam, nam govoril o svojem življenju, se šalil, pel, se odzival na naš smeh, komentarje, ploskanje. Kot da bi prijetno kramljali. Povedal je, kako so z družino živeli, kako so začeli, kje vse so bili. Govoril je o bratskih prepirih s Paddyjem, o tem kako je kot štririnajstletnik “jokal” ob No doubt in Don’t speak (me štirinajstletnice pa za njim!). Povedal je kako je kot triletnik na nastopu nagajal Pavarottiju in kako je kot šestletnik moral prvič nastopati – ker je bil tako majhen, mu je oče rekel, da mora stati na stolu in pred celim stadionom zapeti pesmico Danny boy. In je res stopil na stol in jo še enkrat zapel za nas. Je rekel, da ko enkrat to narediš, te nikoli več ni strah nastopanja pred ljudmi. In je vprašal, če bi kdo prišel poskusit. In je šla ena punca iz prve vrste, stopila na stol, se obrnila k njemu in začela peti njegovo: “I will be your bride…” Uf, mu je blo nerodno! Fantič je že nekaj časa poročen in ima tri otroke!

Za dobre stare čase (in dobre stare oboževalke) je zapel tudi I can’t help myself. Povedal je, da je to pesem napisal pri štirinajstih. Za svojo zdajšnjo ženo. In držal pesti, da bo prišla na njihov naslednji CD, kot sporočilo zanjo. In je res prišla in je hitro pristala na vseh evropskih lestvicah in ubogo dekle jo je moralo poslušati kamorkoli je šlo. Je rekel, da pesem po vseh teh letih še vedno rad in s srcem zapoje. In smo jo peli skupaj. Milijonkrat sem gledala videospot na videokaseti, ki sem si jo posnela toliko let nazaj, ampak nikoli nisem verjela, da jo bom kdaj pela z njim tako, da ga bom gledala v oči. To je bilo najbolj srce premikajoče na tem koncertu. Čutila sem hvaležnost za ta poseben trenutek, ki je bil neke vrste lep zaključek, zahvala in slovo od nečesa globoko v srcu tiste male sanjave deklice, ki je bila trdno prepričana, da se bodo njene sanje zagotovo uresničile.

Pel je tudi pesmi nekaj drugih izvajalce, za katere je rekel, da ga navdihujejo – Let it be, The answer is blowing in the wind pa One love od U2. Vmes je imel še blazno dober solo z bobni, da so še vsi fantje (ki so morda prišli samo, ker so jih zvlekle punce), ostali odprtih ust. Noro je blo. In inštrumente je menjal kot za šalo.

Tak neposreden in iskren je bil Angelo. Pred eno pesmijo se mu je las zapletel v usta in ga je skoraj minuto stran spravljal (če je ima pa take lase! ) pa mu ni bilo nič nerodno ali pa da bi kaj skrival in se delal finega. In ko smo čisto mimo ploskali, je ustavil pesem in smo šli še enkrat in ko je enkrat zgrešil začetek pesmi smo se mal nasmejali in šli še enkrat. Pa enkrat je šla kitara po tleh in jo je potem prišel njegov pomočnik uglaševat na oder. “I don’t do dirty work,” je bil Angelov komentar. Mi pa v smeh, seveda.

In čas od osmih do pol enajstih je minil kot deset minut. In potem smo se z Angelom dobili za šankom. Hecam, da se? Ne!! Res! Čakali smo ga spodaj in on je kar sam prišel, brez spremstva, brez varstva. Me je kar zaskrbelo zanj! Pa smo se lepo zmenili in vsak posebej je lahko prišel do njega, počvekal, dobil podpis, fotko.

Stojim v vrsti in razmišljam kaj naj ga vprašam. Moja glava pa prazna! Iz otroštva tako oboževanega človeka lahko vprašam karkoliii, moja glava pa prazna!! Groza! Prav ničesar se nisem mogla spomniti. In potem mi Jan, s trezno glavo predlaga temo (hvala Jan!). Še dobro, če ne bi sama sebe iz preteklosti zadavila. In sem prišla na vrsto. In sva se pozdravila, se rokovala, podpisa sem dobila kar dva. Vprašala sem ga, če njegov sin tudi kaj poje. Pa je rekel, da občasno že. In tudi njegovi hčerki – Ema in Helen. Da pa – mislim, da je rekel Helen – pleše irske plese (ala Riverdance) in da jo morajo vsak vikend hoditi gledat. Prav lepo sva pokramljala. In na koncu še fotka. Če bi jo videla pred enajstimi leti, me danes ne bi bilo na njej, ker bi me kap! In prav za vsakega si je Angelo vzel čas. Za fotke, podpise, vprašanja in je tudi nazaj spraševal in nikamor se mu ni mudilo. Nobenega zvezdniškega obnašanja in tudi pogovarjati z njim se je bilo lahko. Tudi cel nastop je bil sproščen in domač. In to ne zato, ker bi Angelo to tako znal, ampak zato, ker on to pač je. Odprt in neposreden in tudi sekira se nič kaj ne. Tudi za fotke sem opazila, da je stopil čisto k človeku, ga objel in nagnil glavo proti njemu. Kot da smo kolegi v pubu na piru. Jaz se spomnim samo, da ima mehek hrbet. Hihihi.

Mi je kar malo žal, da na ta koncert ni mogla tista mala trinajstletna Maja. No, je šla pa zanjo velika in se je imela lepo in obe tega nikdar ne bosta pozabili.

Še fotke. Vse so Janove, zato so tudi tako lepe. Je pa tudi Jan priznal, da se je imel lepo. In tud jz sem vesela, da je šel z mano.