Ravno včeraj mi je en tipični moški predstavnik (pa s tem ne mislim nič slabega) rekel:  ”Pa zakaj ženske ne morte nikol ničesar naravnost
povedat??”

Ko o tem razmišljam, se mi zdi, da bi to direktno pogovarjanje sicer šlo… Pusti me, danes sem tečna ker imam PMS!, Danes pa že ne morem ven, ker imam nov mozolj sredi obraza!, Ne morem jaz iti plačat stanarine, ker si že cel teden nisem umila las!, Nisem se mogla na glas smejati, ker sem sigurno imela špinačo na zobu!, Zdej bi pa rada mir na Wc-ju., Veš, rada bi ti razložila zakaj sem že cel dan tiho…  Pa če to ne gre vedno! Sploh pa s tem lahko tudi kaj razvrednotiš…

Direktni primer 1: Rečem ti, da si za rojstni dan želim na masažo, ker vem, da bom drugače dobila nogavice in čokolado.

Direktni primer 2: Dragii, mi greš kupit rožico, da me malo razveseliš? 

In kako bi to ženske:

K direktnemu primeru 1: Za rojstni dan me presenetiš z bonom za masažo, ker si opazil, da sem zadnje čase utrujena, želiš, da imam urico popolnega sproščanja in ker me poznaš in veš, da si tega želim pa si sama ne organiziram. 

K direktnemu primeru 2: Veš, da je najina obletnica, zato se sveže obriješ in oblečeš majico, ki mi je tako všeč na tebi, vmes skočiš po rožico, ki je še takšne barve, ki pove o tem kaj čutiš do mene in me na vratih presenetiš s povabilom na večerjico.

(Seveda pa ne pravim , da se morajo samo moški trudit, da ne bo jeze in pomote.) Mami je v drugi sobi ravno dala radio bolj na glas “…ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rooožee…” Ati da smučanje bolj na glas in se zadere mami: “Mislim, da bojo danes tri avstrijke zmagale!”. Jao moški.  

Ne vem, mogoče je dovolj že, če se oboji zavedamo, da so tudi možgani moškega in ženskega spola in s tem v glavi delujemo in s tem v glavi govorimo in se s tem v glavi ne jezimo. In s tem v glavi ne pričakujemo nemogočega? ;D

In še dokaza, da je anatomija moških slušnih aparatov in/ali možganskih centrov za razumevanje drugačna od ženskih:

Reče zborovodkinja: “No, zdej pa dejmo, brez besed!” (meaning – brez čvekanja!)

Rezultat: Soprani in alti pojemo naprej. Basi so tiho in sproščeno gledajo v tla (Sej je rekla, brez besed, torej ne pojemo.). Pol tenorjev zmedeno gleda zborovodkinjo (Kako naj pojemo brez besed??), druga polovica pa prične peti pesem z naslovom Brez besed. Ha!

In zadnji telefonski pogovor: “Jz sem pa spakiral. Komi sem spravu vse v torbo!”

“Ooo, že! Jz se pa še nisem spravla.”

“Ja, no, sej cote pa to morem še pol, zdej sem sam vse za računalnik.”

Ah, sej v bistvu je prav zabavno, da se nam možgani ne vrtijo v isto smer!