Članek s tem naslovom sem izbrskala danes. Ga bom kar prilepila.

“Ko je govor o vegetarijanstvu, pride v ospredje vprašanje, ali je uživanje brezmesne hrane za človeka zdravo v tolikšni meri, da zadosti potrebam telesa po vseh hranilnih snoveh. Nato se vlečejo neskončne polemike obeh polov: tistega za in tistega proti vegetarijanstvu. Redkokdaj pa je v javnih razpravah zaslediti vprašanje, ali je uživanje mesa za človeka tudi etično sprejemljivo. Če je o tem že govor, razprave trčijo ob večno dilemo, ali imajo živali dušo ali ne. Nato spet sledijo neskončne polemike in trenja nasprotujočih si stališč, ki spodbijajo temelje, na katerih bi se lahko izoblikovalo vprašanje etičnosti uživanja mesa.

V stremljenju k višjim vrednotam se nikakor ni odveč vprašati, ali k našemu dostojanstvu sodi to, da drugim bitjem povzročamo trpljenje in celo smrt. To, da živali v množični živinoreji neizmerno trpijo, morda še vedno ni jasno vsem − ali pa tega preprosto nočejo videti. Verjetnejša je druga možnost, kajti ali je možno govoriti, da žival ne trpi, če živi z dvajsetimi pernatimi sotrpini na enem kvadratnem metru in če ji odrežejo kljun, da jih zaradi stresa ne bi kljuvala?
Je mogoče prezreti trpljenje, če vemo, da prašiče redijo v omreženih kletkah, v nenehni temi, na majhnem prostoru? Je mogoče reči, da ne gre za trpljenje, če teličkom odrečejo materino mleko in jih hranijo s slano brozgo, da čimprej pridobijo predpisano težo, ki je potrebna za odhod v klavnico? V teh nekaj tednih životarjenja ležijo v lastnem blatu, osamljeni in izolirani od vrstnikov.

Smemo govoriti, da živali ne trpijo, ko jih po tisoč kilometrov daleč prevažajo brez vode in hrane, v najhujši vročini ali ledenem mrazu, s polomljenimi kostmi in odprtimi ranami? Živali so na cilju tako izmučene, da ne zmorejo prehoditi niti tistih nekaj metrov do klavnice. Pri tem jim pomagajo: z železnimi kavlji, ki jim jih zbadajo v usta, oči ali zadnjik …
Je možno reči, da žival ne trpi v zadnji fazi življenja, ko se v agoniji upira temu, da bi ji prerezali grlo, odžagali noge, jo razparali … nemalokrat še pri zavesti?
Ob teh dejstvih ni mogoče govoriti o kakršnikoli človeški etiki in morali. Ljudje menimo, da nas to ne zadeva, ker nismo neposredno udeleženi pri teh dejanjih. Toda dejstvo je, da je vsak grižljaj mesa, ki nam zdrkne po grlu, rezultat te okrutne in krvave dejavnosti, za katero raje plačamo, ker se nam upira, da bi jo opravljali sami.
Živali občutijo trpljenje in strah pred nasilno smrtjo podobno kot ljudje. Njihov notranji instinkt je še bolj prefinjen kot pri ljudeh, zato natanko vedo, da ta pot vodi do klavnice, v smrt. Toda to ni naravna smrt, te se živali ne bojijo, saj jo v normalnih okoliščinah pričakajo mirno in dostojanstveno. Smrt, ki jim jo povzroči človek, je brutalen umor, saj živali nimajo drugega izhoda. Nimajo izbire. Nimajo druge možnosti.
Ljudje poznamo moralno-etične zapovedi, kar nam narekuje, da spoštujemo tudi živalsko dostojanstvo, če pričakujemo, da se dostojanstvo prizna tudi nam. Ne moremo izžarevati dostojanstva, dokler ne sprejmemo preprostega dejstva, ki ga razume vsak otrok: če bitje tuli, cvili, joka, se upira, cepeta in v agoniji obrača oči, pomeni, da TRPI. Človeško dostojanstvo naj ne bo sopomenka za ponos in aroganco, ne, to naj bo pokončnost usmiljenega človeka, ki se zaveda odgovornosti do vseh oblik bivanja na zemlji. Smo se sposobni ob teh dejstvih ustaviti, pretrgati s tisočletno tradicijo in reči: “Nastopil je čas, ko spoznavamo, da s povzročanjem trpljenja drugim bitjem ne moremo doseči napredka v smeri miru in blagostanja za ves planet.”

(Gretta Mikuž Fegic,  Društvo za osvoboditev živali, www.viva.si)