Za konec tedna sem dobila v varstvo oba mladoletna zdivjana mopsa, ki mi že četrti dan kravžlata živce. Niti mal miru in tišine! Ves čas je kaj – ali galopirata po parketu (super zvok), trgata kar pride pod zobe (zadnjič sta s police potegnila vrečo z briketi, jo razrgala in se nažrla briketov. Tamala je bla širša kot daljša in me sploh ni mogla pozdravit, ko sem prišla.), lulata na prostor za spat (on na njenega, ona na njegovega), lajata na dvigalo, trgata copate, suhe oljčne veje v visoki vazi so že brez listov, zvečer mečeta po tleh kost za glodanje (še en super zvok), zunaj se odločita, da ne bosta poslušala in se spravita jest kakšen ogromen drek (bogve ali je pasji ali človeški, tamala se spravi pa tudi na ptičje)… V glavnem super delovno okolje! Če ju zaprem narazen, pa tamala celo večnost joka in praska, potem ko prideta čez čas skupaj je pa vse še potencirano, ker se že taaaak dolgo nista vidla. Pa še Gizmo se začenja zavedat, da je on fant, ona pa punca… Komi čakam, da ga jutr predam in da midve letivaaaaa. Vsak zase sta pa taka super pesota… In pridna! 

Sklep: nikoli ne bom imela dveh psov.

Vprašanje: O bog, a je tako tudi, ko imaš več otrok??

Včeraj smo bili v Lj na orientalskem večeru. Kaj to punce delajo s trebuhi!! Res so bile dobre. Tja sem peljala cel avto moških. Ko sem gledala plesalke in njih, se mi je začelo svitati zakaj sem edina ženska v naši družbi (poleg Teje, ki smo jo prišli gledat plesat)… Sumim, da so fantje imeli še več od tega kot jaz… Nazaj grede smo šli na Trojane na krof in sok.

Danes me je pa Jan prepičal, da sva šla na jezero. Drsat! Groza me je bilo. Pa še mobitel sva oba pustila doma. In kaj bom naredila, če se led zlomi pod njim?? Jaz namreč že ne grem gor!

In sem šla! Pa še kako sva drsala! Jan je na skrivaj vzel še sestrine drsalke zame. Led je bil vsaj pol metra debel. Sonce je sijalo. Po nekaj močnih zamahih je postalo prav toplo. In ljudi! Koliko ljudi! Malih, velikih, starejših, najmlajših na sankah, bili so celo na tekaških smučeh, nekateri so noreli kar s čevlji. Okoli in okoli drevesa, svež zrak in brezmejni prostor, kamor si lahko oddrsal. Oba sva imela občutek neskončne svobode. Pod tabo metri in metri črne vode, nad tabo kilometri jasnega neba. Če bi takrat poletela, se mi ne bi zdelo nič čudno.

Doma pa čaj, prenosnik in diploma. In dva navdušena psa, ki sta si našla novo zanimivo igračko – ogromno letečo stvar, ki jo slišiš, vidiš pa samo občasno (muha!). Pa kaj – glavno, da imaš razlog za tekanje!