Danes sem v svojem telefonu odkrila mesič, datiran res dolgo nazaj. Takrat sem nekomu posebnemu napisala sms-zgodbico (ker mi je pisal, da mu je dolgčas). Takole gre…

Nekoč je v neki veliki daljni džungli živela gozdna deklica. Bila je sama in to samoto je kot bodico čutila v srcu. Nekje daleč v manjši džungli je živel kuštrav gozdni deček. Ni bil sam, pa vseeno je čutil, da je. Ponoči je strmel v luno. Nanjo je lepil svojo žalost, zaradi česar je bila luna vedno temnejša. V svoji džungli je to opazila gozdna deklica. Nekaj jo je vleklo proti žalostni luni. Ko je spet tako sedel, je od nekod prišla deklica. Nekaj je bilo v njenih očeh.. Zagledala je kuštravega dečka. Nekaj je bilo v njegovih očeh.. Sonce! Ko se je nasmehnil, je odpadla tista bodica iz njenega srca. Ko je v kotičku njenih oči zagledal solzo, je začutil, da žalost izginja. Luna je odtlej svetlo bedela nad njuno majhno džunglo.

Razlaga si jo lahko vsak po svoje. Jaz izdam samo to, da sta velika in majhna džungla v resnici dve mesti.