Torej, nadaljevanje od prejšnjič.

Ko stopim v stanovanje, prižgem luč in ugotovim, da me nekaj majhnega in svetlega nepremično gleda. Gledam nazaj in rabim nekaj trenutkov, da dešifriram kaj gledam. Gledale so me velike prestrašene in žalostne očke. Mali, mičkeni mopsek! Gleda me in čaka kaj bo. Bil je tako majčken in tako žalostno in osamljeno je ždel med čevlji (moji so že spali in to je bila njegova prva noč pri nas). “Ja kdo si pa ti?” Verjetno je bilo to tudi v njegovi mali glavi. Pa ni bilo dolgo važno kdo je kdo. Naslednjih deset minut je bilo eno samo veselo cartanje in miganje z repkom.

Seveda je spal v moji postelji. Najprej se je mala bolha ulegla k nogam, potem pa je počasi lezel vedno višje in nazadnje se mi je zvil pod brado. Ampak zraven te male zverine je pa res težko spati! Malo smrči, malo se prestavlja in ko se sredi noči zbudi in me zagleda, je tako vesel kot da me vidi prvič in me gre lizat po obrazu… Zjutraj sva oba izgledala malo polomljeno.

Tole je naša mala bolhica. Prvi dan, ko še ni imel imena sem ga klicala bolha. In ko je dobil ime, se je bolhica obdržala. Gizmo (po gremlinu) Bolha!

Zdaj je star štiri mesece. Joj, kaj ma ta zverinica energije! Ves čas mora tekat, griz, nagajat (zelo rad nalašč počne kar mu prepoveš! Kot na primer to, da ne sme brskati zemlje iz lončnice, ki je na tleh v dnevni sobi ali pa, da ne sme strašit Inčija – činčile – sej Inči se ne da in se kar v kletki tako zažene proti Gizmotu, da malega kar na hrbet vrže, ko poskuša pobegnit. Seveda ga to ne ustavi, da ga ne bi še malo dražil.)

Najbolše pri njem pa je to, da je ves čas vesel. Ta mala živalca sploh ne pozna drugega čustva kot veselje! Prav neverjetno. Preprosto srečen je. Ves čas. Vesel je, ko gre ven, vesel je, ko mora gor, vesel je, ko teče čez temno klet, vesel je, ko ga v banji ponesreči preveč poškropim s tušem, vesel je celo ko ga kregam! Včasih razmišljam koliko bi se lahko od njega naučila. Taka mala zverinica pa ve, da je bistvo življenja to, da si ga vesel in da ga z veseljem jemlješ takega kakršno pač je. Pa vsakega zna razveselit in nasmejat. Toliko veselja je v njem, da ga lahko da vsakemu, ki pride mimo pa mu ga vseeno ne zmanjka. Pa tako majčken je. In jaz, ki sem toliko večja in toliko “pametnejša”, velikokrat ne zmorem niti pol tega niti na svoj najboljši dan. Včasih se lahko kaj naučiš od človeka, knjige,… včasih pa tudi iz lepega dneva ali majhnega kužka.

In še tale posnetek, ki ga je posnel moj bratec. Naslov je Nevarna zver.