Bilo je predvsem lenarjenje. Razen za fotoaparat!

Letala me je bilo res strah. Sicer sem letela že za maturanca na Zakintos pa se mi zaradi tega nič manj niso tresle noge, ko smo šli proti tisti veliki jekleni pošasti. Groza! Mogoče so to zadnje fotke, ki bojo ostale od mene… glp. Tisti spontani aplavz po pristanku je pa čisto pristno veselje, da si živ na tleh in ne nekaj kar vidiš samo v pocukranem filmu! Takoj na poti z letališča smo se naučili novo turško besedo (glej prometni znak)…

Hotel je bil v modrem. Plaža je bila blizu – ali pa drugače – hotel je bil na plaži. Vsake toliko sta prišla mimo kamela in osliček (slika od daleč in iz zasede).

Ogledali smo si največjo mošejo s štirimi stolpi v Antalyji. Pred njo je nekakšna fontana kjer si verniki umijejo roke in noge preden vstopijo. Mi smo se morali samo sezuti in žensko smo dobile rute za na glavo. Ko sem bila notri, pride mimo mene eden od paznikov, me pogleda, pokaže na ruto na moji glavi in reče:”Childern no.” Stric, ko bi vedel koliko sem stara! Fino, brez rute bom pa bolj komot! Drugače pa znotraj ni ničesar. Stene so prazne, ni kipov, ni mizi, stolov,… je samo ena velika lepa preproga in čudoviti vitraži v oknih. Tisto belo, pokrito na prvi sliki je pa njihova tržnica – bazar.

Popoldne smo se z ladjico peljali na izletek po reki vse do delte – torej do tam, kjer se zlije v morje. Vmes smo poslikali še želvi, ki sta se sončili vsem na očeh. Pavza je bila na pregradi med reko in morjem. Morje je blo prav filmsko lepo. Valovi so bili ogromni in tudi poletne vročine še ni bilo.

Naslednji dan smo imeli ogled v eni ogromni zlatarni. Me ni impresioniralo. Potem pa še v tovarni usnja. Tu sem pa celih 10 minut iskala… izhod! Zunaj me je počakal en luškan mladiček. Polno je potepuških psov. In nič lepo ne delajo z njimi. Pri njih so vredni ravno toliko kot golobi pri nas. Tale kuža je bil tako vesel, ko sva ga z Mitjem božala, da je kar lužico spuščal za sabo.

Na polovici smo zamenjali hotel. Ta je bil pa še lepši in še bolj za razvajanje namenjen. Vsaka malenkost v okolici je bila dodelana in za nič se ni zdelo, da je tam po naključju. Niti velik len kuščar.

Na plaži si dobil podložen ležalnik, brisačo, pijačo, prigrizke… No, knjigo si si moral pa sam držati. Otroci so bili zaposleni cel dan – kopali so rove, zidali gradove, obzidja in se igrali skupaj ne glede na to kateri jezik so govorili. Oni so se že razumeli.

Eno popoldne smo imeli rezervirano za ogled bazarja v Antalyji. Ogromna tržnica! Najdeš pa vse – od oblek, nakita, torbic, začimb, spominkov, kiča, preprog, vodnih pip, tobaka. Je pa precej tečno, ker moreš za vsako ceno barantati. Sicer je fajn, ker veš, da ne boš toliko plačal, kot je napisano na izdelku, ampak se pregovarjanja hitro naveličaš. Vsaj jaz sem se. Pa še nekateri trgovci znajo biti prav vsiljivi. In po vsem pregovarjanju in prepričevanju, ko si že čisto izmučen in se morda odločiš, da greš naprej, se ti prijazno nasmejijo:”Have a nice day!” “Today day for Slovenia!” Kreganje za ceno je njihov vsakdan in so celo užaljeni, če pri tem nočeš sodelovati. In če ne vzameš ponujenega čaja! Seveda smo na letalo pretihotapili (poleg vrečke peska s plaže – zdaj jo ima moj kaktus, da se počuti bolj doma) še kakšen kilogram njihovih značilnih sladkarij – Turkish delight piše na škatli, ki jo pred teboj napolnijo (in tudi dobro zaračunajo!).  Žal na bazarju nismo nič kaj slikali, ker smo imeli prepolne roke in oči!

Hrana je bila zanimiva. Malo drugačne poglede imajo na to kaj se meša skupaj kot mi. Drugače je bilo pa vsega veliko (preveč! Sem se prav spraševala kaj naredijo z vsemi ostanki, glede na to, da v Turčiji nimajo prašičev) in bilo je vedno lepo dekorirano in zloženo skupaj. Sladic je bilo pregrešno veliko vrst. Vsak dan. Dvakrat! Za zadnji večer so nam kuharji in natakarji pripravili še ogromno torto in se sredi večerje sprehodili med nami z zastavo in s sladkim gorečim vulkanom na ramenih.

Domov grede pa spet na letalo… Leteli smo z avstrijskim letalom. Ta mi je bil precej bolj všeč. Pa tudi Hans (naš pilot) je celo turbulence oznanil tako mirno kot bi govoril o novici v včerajšnjem časopisu in po TV so nam predvajali videosmešnice. Celo čas za sproščanje ob ročnih spretnostih sva z bratom našla…

Otroci so dobili male aviončke (tokrat žal nihče ni nasedel, da sem mali otrok) in ko smo letalo zapuščali je vsak dobil še svoj paketek Manner napolitank.

In prvo kar sem opazila doma, je bilo zelenje! Vse je bilo tako zelo zeleno, barvito, sveže! Lepo je priti nazaj domov. Bil je pa tudi že skrajni čas, ker sta Roni (14-letni mops) in Inči (2-letna činčila) v varstvu staremame že kar protestirala in nas prvi dan, od vsega hudega, ker smo ju pustili doma, sploh nista hotela poznati. Še sreča, da me je vsaj Jan takoj hotel poznati!