Ob vsem tem pompu s trgovinami in podražitvami razmišljam, kako je vse to zapleteno. Čisto po človeško. Drug drugemu zavidamo, smo neprivoščljivi, grabimo, kupujemo. Tisti, ki imajo veliko, bi radi še več in iz srca izbrišejo besede kot so pomoč, sočlovek, skromnost (iz ust ne, ta so še vedno polna takih in podobnih besed).

Cene so višje in višje, s plačami se pa nič ne dogaja. Tega si vendar ne morejo vsi privoščiti. Kako bodo ljudje živeli? A v tej naši prijazni državici ne obstaja nihče, ki bi zaščitil posameznika in njegove pravice in potrebe? Ja, tisto kar je zanič, polno pesticidov in kemije, tisto bo vedno dosegljivo. Če hočeš kaj bolj kvalitetnega, moraš imeti pa že kar polno denarnico. Beton in onesnaženje izpodrivata dobre domače vrtičke in sadovnjake, v trgovinah pa za sprejemljivo ceno dobiš šele desetorazredno hrano. Se bomo začeli deliti na zdrave (beri bogate) in bolehne (tiste, ki si ne bodo mogli privoščiti človeka vredne hrane)?

Pa kaj bo en sam človek z milijardami, ki jih služi s svojo trgovsko verigo, kjer so cene navite do konca, da si bo on lahko prislužil novo milijardo? Koliko ljudi bi bilo srečnejših (bolj sitih in manj prezeblih na primer) z denarjem vrženim v zrak z desetim novim avtomobilom nekoga, ali z vsem tistim, ki so ga porabili japonski genetiki, da so vzgojili mačke, ki se svetijo v temi.

Razmišljam… Zakaj ne obstajajo neke vrste »državne trgovine«? Take trgovine, ki bi bile v lasti države in bi bile v njih cene izdelkov take po kakršnih jih je trgovina kupila. Mogoče le majčkeno večje, da bi bilo pokrito vzdrževanje trgovine – nihče pa ne bi od njih služil. Zakaj ne bi bilo vsaj nekaj takih trgovin? Potem bi si lahko vsak kupil vsaj takšno hrano, da od nje čez nekaj let ne bo dobil raka ali čira na želodcu ali kakšne alergije (ko je pa tako fajn kupiti tista velika poceni pakiranja! – poglejte kdaj kaj je v tistih dobrih poceni sirčkih ali pa v tistih prijetnih osvežilnih bombonih, ki jih dobiš toliko v enem pakiranju). A niso državi v interesu zdravi, zadovoljni ljudje, ki lahko zato imajo tudi tako potomstvo?

Že res, da brez tehnologije, dodatkov hrani in betona na svetu ne bi moglo hkrati živeti toliko ljudi, kot nas je zdaj (baje kvečjemu kakih 300 milijonov). Škoda le, da ne znamo skupaj živeti drugače kot tako, da teptamo drugega, da dobimo prostor zase.