Kar strese me, ko slišim, da si ljudje za tale teden ob razhajanju rečejo: “Pa lepe/vesele praznike!” A sploh kdo pomisli kaj govori??

1. november. Spomnin na tiste, ki jih imamo radi pa jih ni več tukaj. Sveče na grobovih. Rože in ikebane. Lepi, a boleči spomini. Mraz. Solze. In morda vprašanje “Zakaj?”.

Lepi/veseli praznik?

In danes? Noč čarovnic. Halloween. Že od nekdaj se mi je ta “praznik” upiral. Če že ne drugega je bil nekaj tako zelo zamerikaniziranega in trgovci so si nad tistimi neumnimi plastičnimi in keramičnimi bučami in čarovnicami in duhovi tako meli roke, da je šlo na bruhanje. In potem še posiljevanje z reklamami z bučami in kostumi za otroke. Me zanima, če se kdo kdaj vpraša, zakaj in kaj sploh to praznuje. Mogoče je to “in” že zato, ker je direkt iz Amerike? Kaj pa kakšen Američan, se kdaj sploh vpraša kaj praznujejo na ta tako lepi mirni družinski praznik, kot ga imenujejo?

Prej me je samo motilo. Ko sem pa podrobneje izvedela kaj je za tem praznikom, se mi pa prav kurja koža dela, ko vidim kakšnega starša, ki z otrokom postavlja bučo na balkon.

Stari Kelti so imeli poseben običaj. Na dan imenovan halloween, je morala ena od družin v vasi, z namenom pomiriti hude duhove, v ognju darovati svojega otroka. Otroka so živega zažgali, ostanke pa so položili v izdolbeno repo ali bučo na katero so izdolbli strašljive obraze. Čarovniki in čarovnice so bili tisti, ki so zahtevali žrtvovanje otrok (od tod noč čarovnic). Vsaka družina je to noč pretrpela v strahu, ker nihče ni vedel katerega otroka bodo izbrali.

Toliko o veselem družinskem prazniku.

Vesele praznike? Raje se uprimo lažnemu potrošništvu, ki nam za ta dva dneva govori kaj vse človek potrebuje, da je srečen s svojo družino ali kaj je vse treba, da pokažeš, da nisi pozabil svojih, ki jih ni več tu. Stran s to lažno prazno zunanjostjo! Navadno je ravno tisto, česar se ne da videti največ vredno.