V ponedeljek se peljem v Ljubljano. Zunaj mraz in nekaj neprijetnega pada z oblakov. Ravno sem na delu kjer ni ničesar drugega kot cesta in gozd (pa avtocesta nekje nad glavo), ko ob cesti zagledam avto in eno punco, ki maha proti meni. Ustavim in jo vprašam kaj je narobe. Na tleh pri avtu zagledam še dve punci, ki se trudita zamenjati očitno počeno gumo. Na žalost so ustavile še eno levo roko za take stvari.

Punce se nikakor niso smilile same sebi in so vzele stvari v svoje roke. Zunaj je že bilo rezervno kolo, tudi avto jim je že uspelo dvigniti z dvigalko in so že odvijale vijake na počenem kolesu (sem se vprašala, če sama za vse to vem kje v avtu je!). Ampak, če to delaš prvič in to v ledenem dežju in vetru, je to lahko problem. S tretjo sva skušali ustaviti kakšen avto.

Prav žalostno je bilo tole. Vsi so kar vozili mimo. Nobeden zgleda ni pomislil, da štiri punce ne stojijo kar tako iz zabave tam zunaj ob dveh avtomobilih. Kaj pa, če bi bilo kaj hujšega narobe? Kaj, če bi nekdo ležal tam na tleh, kaj če bi se zgodila nesreča? Kaj je narobe z nami?? A ni to čisto osnovna stvar, da pomagaš, če vidiš, da te nekdo potrebuje? Sploh na cesti!

Seveda sta oni dve pri avtu še naprej poskušali odviti vijake, ki se niso dali. Potem pa, “pomagaj si in Bog ti bo pomagal”, pripelje mimo beli avto in začne zavirati. In notri sta dva moška! Brez odvečnih vprašanj eden pograbi rezervno kolo, drugi odvije starega in situacija je rešena. Punce, gremo na faks!

Vedno, ko vidim kakšno tako situacijo pomislim, kako bi bilo meni, če bi se znašla v tem. V bistvu jim nisem čisto nič mogla pomagati, pa so se mi vseeno zahvalile, da sem ustavila. Pomagajmo si ljudje! Tudi samo beseda in pripravljenost pomagati sta lahko vredni nekaj. Vsaj več kot to, da se delaš, da ne vidiš.

Se mi pa prav dobro zdi, da so se punce same lotile dela. Res je, da ženske nekaterih stvari ne moremo narediti brez moških (in obratno!). To pa še ne pomeni, da je treba obsedeti v blatu in čakati, da pride princ na belem konju (ali dobra vila, ki ti skuha kosilo, ko si po službi tako sestradan). Nikoli pa ni nečastno prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Nečastno je, če se ob tem obrneš stran.