Mislim, da tole ne potrebuje komentarja. Seže pa do srca in še okoli njega.
Še nekaj o cerebralni paralizi.
Cerebralna paraliza je nenapredujoča, vendar trajna okvara centralnega živčevja. Ne gre za genetsko okvaro, ki bi bila dedna in vsekakor ni nalezljiva. Gre za motnje do katerih pride zaradi nepravilnosti v razvoju možganov ali zaradi okvar do katerih lahko pride pred rojstvom, med porodom ali v zgodnjem otroštvu. Običajno je prizadeto območje, ki nadzoruje mišice in določene gibe telesa, poleg tega lahko pride še do motenj vida, sluha in govora, epileptičnih napadov, učnih težav, vedenjskih težav in manjše umske razvitosti. Pri nekaterih je okvara komaj opazna. Niti dva človeka nista prizadeta na čisto enak način.
Vzrokov za okvaro možganov je več. Pred rojstvom so za otroka nevarne virusne in bakterijske okužbe, žarčenje, kemijske substance. Zelo pomembno je zdravje matere in njen način življenja. Na razvijajoče možgane otroka močno vplivajo alkohol, kajenje in mamila. Nevarnosti med porodom so zlasti nedonošenost, dušitev in možganske krvavitve. V zgodnjem otroštvu so pogost vzrok za nastanek cerebralne paralize poškodbe glave (prometne nesreče, padci, udarci).
Zdravilo ali kak drug postopek, ki bi popravil možgansko okvaro ni znano. Bolj zgodnje kot je odkritje, bolj uspešna je terapija. Gre za to, da skušajo naučiti zdrave dele možganov, da prevzamejo naloge prizadetih centrov. To zahteva stalne vaje ob pomoči fizioterapevtov in celotne družine.
Pomembno je, da se otrok vključuje v skupine kot na primer vrtec, kolonije, šola v naravi, saj kot vsak drug otrok potrebuje družbo, prijatelje, rekreacijo in privajanje na samostojnejše življenje.
V Sloveniji ima obsežen program za pomoč otrokom s cerebralno paralizo Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije.
#1 by damjana - October 24th, 2007 at 11:54
Sem mama dveh otrok ki imata cerebralno paralizo, živim z njima življenje, ne ustavljamo se pred ničemer in vedno gledamo naprej. Zato mi je ta posnetek zopet ulil novo upanje in moč, da se da narediti več za naše drugačne otroke samo predati se jim moramo in potem vse steče. In vse ti je poplačano tisočkrat, ko vidiš v njihovih očeh nasmeh hvaležnosti in sreče. To se ne da opisati z besedami, to moraš videti, občutiti.
Meni največ pomeni spoznanje to, da sem z rojstvom svojih otrok veliko dobila, kljub nenehnim preizkušnjam v življenju , ki jih da cerebralna paraliza, in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.
#2 by Majchek - October 24th, 2007 at 12:48
damjana, hvala za tvoj komentar. Mislim, da si prava super mami!
Vsem vam želim vedno moči in poguma pri roki in tistih svetlih veselih žarkov v očeh!
#3 by Katja - April 21st, 2008 at 18:52
Damjana, zelo lepo si povedala. Tudi jaz sem mamica otroka s cerebralno paralizo – 5.stopnja. A se ne vdam in grem naprej! Čeprav prilagojeno, živivia s sinom tako kot vsi ostali. In tale posnetek me je ponovno opomnil, da delam prav in da ne smem nikoli, nikoli, nikoli obupat! Najpomembneje in edino poslanstvo starševstva je po mojem srečen otrok. Moj to vsekakor je. In prepričana sem, da tudi tvoji. Ostani še naprej takšna!