Deni me
Deni me kakor pečat na svoje srce.
Deni me kakor pečat na svojo roko.
Zakaj močna,
močna kakor smrt je ljubezen,
trdna kakor podzemlje njena gorečnost,
njeni žari so žari ognja,
nje plameni Gospodovi plameni…
Je potrpežljiva, je dobrotljiva,
ni nevoščljiva, ni brezobzirna,
se ne ponaša, ne napihuje,
ne išče svojega.
Vse opraviči, vse veruje,
vse upa, vse prenaša,
veseli se resnice
in ne mine!
Deni me kakor pečat na svoje srce,
kakor pečat na svojo roko. Deni me.
Mopsika in mucka
Posted by Maja in Rončov plac on November 16th, 2009
Majhne stvari
Naključja, bi rekel kdo. Pa ravno ta te pripeljejo tja kjer si.
Ko slučajno naletiš na stran, kjer piše točno tisto o čemer si po tihem razmišljal. Ko se prijaviš nekam, čeprav tega ne bi nikoli naredil pa narediš ravno zato. Ko usodi rečeš – vse bom naredil. Ko se besede dveh popolnih neznancev zlivajo v eno zgodbo. Ko se prvič srečata dva para oči in glavi spreleti ista misel. Ko držiš telefon v roki in ta zazvoni. Ko odpreš usta pa tvoja misel pride iz drugih ust. Ko se zaveš kako krhka in negotova so vsa “naključja”, ki so te pripeljala do tega trenutka, ko stojiš pod zvezdami in hvaležen pomisliš, da si srečen.
Ko si dlje spal, ker nisi dobil pričakovanega telefonskega klica. Ko spregledaš odcep in moraš po drugi poti. Ko se odpraviš ven s kolesom pa ga ne moreš vzeti, ker si prejšnjič po nesreči izpustil zračnico. Ko svet v trenutku utihne in se sam s svojim zakajem sesedeš na tla.
Ko se pustiš objeti. Ko si pustiš brez sramu jokati. Ko ugotoviš, da ima tvoj strah obraz in prijazne oči. Ko nehaš odrivati ampak odpreš roke za vse kar se ti ponuja. Začenjaš razumevati. Skušaš se učiti. Malo zrasteš.
In ko v objemu začutiš, da si doma… se ozreš k zvezdam… in vse kar je med tabo in njimi je zahvala.
Tajči
Tole pesem sem pela že ko sem imela 6 let – skakala sem po kavču s tistim malim kričečim glasom na največji jakosti. Čeprav za polovico besedila nisem vedela kaj pomeni… glavno, da sem ga znala! Takrat sem pela vsem, ki so me hoteli (ali pa tudi malo manj hoteli) poslušati. Zdaj pa vem komu bi jo zapela…
Tri minutke pavzice!
Anglija
Pa je za nami – dva dni potepanja po Londonu in en teden v malem Dartmouthu, ki leži ob izlivu reke Dart v Atlantski ocean na JZ Anglije. Lepo, naporno, zanimivo, drugačno. Ne bom razlagala… raje poglej fotke.
Blizu Dartmoutha je Greenway, posestvo kjer je živela Agatha Christie. Ogromno je! In tudi hiša je taka – breakfast room, after-breakfast room, dinning room, egiptian room, fax room, living room, beadroom, savna… skratka soba za vse kar se spomniš. In potem so se cel dan samo prekladali iz ene sobe v drugo. V zahvalo Agathini paranoični domišljiji delal verjetno ni nobeden.
Brez težav na letališčih pa očitno ne gre. Ne vem zakaj sem jim jaz vedno izgledala kot ta glavni terorist!
No, smo preživele vso teženje in skeniranje in šlatanje. Leta pa skoraj ne… Ob pristajanju doma je bilo slabo vreme in nas je precej treslo. In kot, da že to ni bilo dovolj, smo za kaki dve sekundi doživeli še prosti pad! Prepričane smo bile, da ne bomo žive prišle dol. Sama sem že razmišljala, kaj naj napišem v poslednji mesič v mojih poslednjih minutah življanja mojemu ljubemu, ki bo moral živeti brez mene… pa se nisem mogla odločiti ali mu bo zaradi mojih zadnjih dveh besed lažje ali se bo ravno zato odločil, da se nikoli ne bo poročil z drugo… No pa se mi nazadnje hvalabogu ni bilo treba odločiti! Na letalo me pa lep čas, če sploh še kdaj, ne spravi nihče!
Joj, Angleži so pa tako prijazni! Na vsakem koraku dobiš nasmejan pozdrav in če samo za drobcen trenutek daš vtis izgubljenega turista, imaš ob sebi takoj nekoga, ki te s tistim ušesuprijaznim naglasom vpraša, če potrebuješ pomoč. No, mogoče je na to kaj vplivalo tudi dejstvo, da smo bile tri punce (četrta je en večer pred odhodom odpovedala sodelovaje) z ruzaki težjimi od nas samih. Samskim puncam priporočam obisk angleškega podeželja!
V Dartmouthu je Naval Coledge (kamor je mimogrede hodil tudi princ William) in se po mestu sprehaja cel kup postavnih mornarjev v uniformah (malo je manjkalo pa bi domov prišli samo dve popotnici
).
Nobenih klišejskih pogovorov o vremenu in nobenega dežja ni bilo vseh 9 dni. Nas pa poznajo po Evroviziji in Polesovi minutki tišine (se kar smejati začnejo, ko poveš, da si iz Slovenije! Pa še popust smo zaradi tega dobile na eni stojnici). Nekdo je celo izjavil, da smo Slovenci zelo inteligentna rasa.
Je bilo lepo, domov je bilo pa še lepše priti. Kliš
ejsko, ampak čisto res.
Daleč daleč
Posted by Maja in V drugem svetu on May 27th, 2009
Štiri punce gremo jutri z ruzaki v Anglijo. Brez pretiranih načrtov, z vozniškim dovoljenjem za tujino. Kar tako, za konec faksa. Najprej dva dni Londona, potem en teden podeželja v malem angleškem cottageu. Ob morju. Upam, da bo imelo letalo vse vijake na svojem mestu. In da mi bodo ponoči zrasle mišice za vse tri ruzake.
Tale pesmica je pa zate pandica… Verjemi, da si jo bom vsako uro zapela vsaj 60-krat…






















Zadnji komentarji