Spet  je treba vstati, spet je dan in treba je naprej v to sivo jutro. Moj nos v ogledalu žal še vedno izgleda tako kot vedno. Ko se naslonim na pult, avtomatsko skrijem tisti čudni zviti prst na roki, tako da ga spodvijem. Malo manj kot dvajset let nazaj je med brezskrbnim divjanem nekako obstal med kovinskimi vrati in zdaj je pač tak, čuden. V mrzlo jutro odpeljem psa in se jezim na golobe v svojih uniformah, ki se nastavljajo povsod in pomislim koliko juter so me zbujali s svojim gruljenjem in prekladanjem krempljev po kovinski ruleti nad oknom. Vzamem svoj mali avto. Vzvratna prestava spet nagaja, brisalci ne brišejo dobro. Domov pridem lačna, tečna in utrujena. Pozabim se smejati.

Potem na Prešercu srečam prijazne oči. Tople, nasmejane. Smejejo se že zjutraj. V njih je siva barva jutra nekaj posebnega. In če je mrzlo, je to zanje pač en razlog več za objem. Tem očem se moj nos zdi lep in moj prst večkrat poljubijo. In goloba, ki pride prosit za drobtinice malice ne naženeva. Ker je smešen, ko nama radovedno gleda pod prste. Ker hecno stopiclja kot bi pijano plesal in to, da je pravi mali mestni bajs, kaže da se mu nisva nasmejala samo midva. In moj mali avtek ima prav lep odtenek rdečkaste barve. In z novimi brisalci je boljši kot nov. Domov pridem s tabo. Še dobro, da lačna, ker je s teboj zabavno kuhati. Tečnoba pobegne, ker se boji tvojih oči. Ja in utrujena sem tudi. Od plesa, kadar me nihče ne vidi. In od smeha. Ampak nikoli tako utrujena, da ne bi občudovala tvojih oči. V njih je vse lepo. Tudi jaz. Tudi na slab dan.

Svet je takšen kot ga hočeš videti. In ko ga hočeš videti, tak tudi postane.